Vseeno pa je večina državljanov takšnih in mogoče bi bilo včasih dobro bolj(e) prisluhniti navadnim ljudem, ne le ob volitvah in s podcenjevalnim obljubljanjem nebes.
V svojem življenju sem (pre)živel več vladarjev in dva sistema. Prvi vladar je bil na oblasti veliko časa in večina mu je slepo verjela. Govorim seveda o Titu in ne bom ocenjeval njegove ere. Vem le, da njegova zgodba ni črno-bela ter da bi bili številni današnji politiki presrečni, če bi imeli v Beli hiši takšno pozornost kot on in bi si upali tam prižgati celo kubansko cigaro. Temna plat njegove ere so Goli otok, povojni poboji, onemogočanje demokratičnih razprav itd. Posebna zgodba je samoupravljanje, ko smo bili lastniki vsega in ničesar.
Po smrti Tita smo preživeli v zmedi, nacionalizmu, vojnah in razpadu države. Slovencem se je uresničil tisočletni sen in dobili smo svojo državo, ki je pomenila temeljito spremembo. Zamenjal se je politični sistem, družbena lastnina je dobila lastnike, pri čemer so spretni, da ne rečem kaj drugega, dobili več, drugi manj, eni pa nič. Dobili smo kapitalizem in demokracijo, pričakovanja so bila velikanska in skoraj idealistična. Pričakovali smo, da kmalu postanemo Švica, temeljito se je spremenila družbena klima. Nastala je nova ustava, ki je prinesla protokolarnega predsednika države in moč vladanja podelila vladi in parlamentu. Največjo moč in odgovornost je podelila vladi, ki je sicer le predlagateljica zakonov, potrjuje pa jih državni zbor. Žal je v glavnem zaradi razmerja moči le potrjevalec predlogov vlade.
Slovenija je prvega predsednika vlade dobila v zanosa polnem Lojzetu Peterletu, pa manj polnem učinkovitosti. Zamenjal ga je pragmatični in potrpežljivi ter skromni Janez Drnovšek, ki ga bo težko kdo presegel. Razumel je, da je vladanje podobno igri šaha, kjer so tudi najmanjše figure pomembne za končno zmago. Andrej Bajuk je preživel komaj šest mesecev. Antonu Ropu je uspelo sprejeti nekatere zakone, med njimi pokojninskega, ter Slovenijo pripeljati v EU. Neodločni Borut Pahor je pomešal vlogo predsednika vlade in predsednika republike, Alenki Bratušek je uspelo Slovenijo ohraniti pred trojko v času krize. Miro Cerar je s svojo neodločnostjo in počasnostjo zaznamoval slabo vodenje vlade. Marjan Šarec je tvegal z odstopom in izgubil. Posebno poglavje je Janez Janša, ki mu je kljub nekaterim dobrim rešitvam s svojo maščevalnostjo in grobostjo uspelo spraviti na ulice tisoče Slovencev in je to plačal z velikim porazom na volitvah leta 2022.
Tako končno pridemo do današnje vlade in njenega predsednika Roberta Goloba. Njegova stranka Gibanje Svoboda je premočno zmagala na volitvah in dobila udobno večino v državnem zboru. Pričakovanja so bila ogromna in zavel je optimizem. Slovenija je prvič dobila predsednika vlade, ki je prihajal direktno iz gospodarstva, čeprav je vodenje podjetja, ki se ukvarja s prodajo elektrike, drugačno kot vodenje podjetja, ki se denimo ukvarja s proizvodnjo avtomobilov. Čeprav se je verjetno tudi sam zavedal, da vodenje države ni enako kot vodenje podjetja, se je kasneje zgodilo ravno nasprotno. Številna njegova dejanja to dokazujejo. Obljuba sodnikom o povečanju plač za 600 evrov spominja na lastnika podjetja iz začetne faze kapitalizma, ki brez soglasja upravnega odbora začne obljubljati. Metanje denarja v zdravstveno blagajno v sodelovanju z ministrom, ki ni nikoli vodil večjega oddelka bolnišnice, samovoljne in nespretne izjave o zdravnikih in njihovem nedelu, napotitev ministra Matjaža Hana čez noč v Novo Gorico za reševanje podjetja Mahle, ki je bilo vnaprej obsojeno na neuspeh, je samo (svežih) nekaj primerov.
Pa še nekaj se mu je zgodilo. Zasebno življenje vsakega posameznika je sveto vse do takrat, ko ga sam ne vključi v javnost in se partner ne vključi v javnost in v razprave, ki presegajo zasebno življenje, ter začne celo vplivati na odločitve. Pri tem je potrebne veliko spretnosti in pameti in nekaterim je to zelo dobro uspelo. Eleanor Roosevelt in Michelle Obama to najbolje potrjujeta, saj sta obe znali pomagati svojemu možu v času vladanja na koristen in tudi neopazen način. Posebna je zgodba Jackie Kennedy (kasneje Onassis), ki je s svojo karizmo in lepoto osvajala množice in pripomogla k popularnosti žal umorjenega karizmatičnega Johna Kennedyja. Vsi naši dosedanji predsedniki vlad so bili vsaj pri tem enaki in niso izpostavljali svoje partnerice. Naš predsednik vlade te sreče žal nima in bi moral že davno postaviti mejo, pa je (kdo ve, zakaj) noče, ne zna ali si ne upa.
Končajmo z analogijo s podjetjem. Vlada ima trenutno najnižjo podporo, predsednik vlade ima najnižjo podporo. V podjetju bi v takem primeru prišlo do menjave uprave in njenega predsednika, ki bi jo sprejel nadzorni svet v imenu delničarjev/lastnikov. V primeru politične realnosti se to seveda ne bo zgodilo, saj državni zbor ne bo zamenjal vlade, ki pa sama tudi ne bo odstopila. Najbolj kratko potegnejo volilci (»delničarji«), ki na vse skupaj nimajo vpliva. Ostanejo jim le volitve, kjer pa se bo za oblast potegovala ista »uprava« oziroma prejšnja. In kaj preostane nam, navadnim državljanom? Branje političnih tračev ali pa Beckettove drame Čakajoč Godota.
