In vendar življenje ni enako življenju. Cvet ni enak cvetu, vsak s svojim odtenkom in svojim opojnim vonjem vabi metulje, da sedejo nanj. Vsak slavec žvrgoli svojo pesem in vsaka kresnica pleše čisto svoj ples. Vsako drevo po svoje razteza veje proti soncu. In vsak človek oblikuje življenje, kot želi sam. Življenje ima nešteto oblik.
Živimo življenje, a kljub temu je naše znanje o življenju skromno. Da življenje je, je verjetno edina resnica o življenju, s katero se strinjamo vsi. Kdo, kdaj in zakaj, so le vprašanja, ki burijo domišljijo. Morda so nam resnice o življenju nedostopne zaradi tega, ker smo del življenja. Živimo ga, opazujemo ga lahko le od znotraj, nanj ne moremo pogledati od zunaj, zunanja perspektiva nam ni omogočena. Kot jegulja, ki zmore razumeti življenje in svet okoli sebe le do meja, ki ji jih je postavilo življenje samo – do morske obale. Morska obala je meja jeguljinega sveta. Podobno je življenje tudi nam določilo meje našega sveta. Omejilo ga je z dosegom naših čutil in našega uma. Dlje ne zmoremo.
Življenje je. Minljivo. In negotovo. Vprašanja, kdo, kdaj in zakaj, so nepomembna. Življenje je pravično. Vsakemu ponudi priložnost. Sami izbiramo, kako bomo ponujeno priložnost izkoristili. Zato je čemu edino smiselno vprašanje, ki naj bi si ga postavili v zvezi z življenjem. Čemu živimo? Čemu živim?
Dragi prijatelj in kolega Stanko Pušenjak je vedel, čemu živi – za dobro vseh nas. Razumel je, da smo posamezniki neločljivo povezani in vpeti v družbo. Vedel je, da posameznik ne more biti srečen v nesrečni družbi. Morda je bilo prav poznavanje odgovora na vprašanje, čemu, razlog miline, ki je žarela z njegovega obraza. Oh, kako preprosto milo lepo je bilo v tvoji družbi, dragi Stanko. Udobje, ki ga lahko ponuja le enostavnost in čistost misli.
Za dobro vseh nas je bilo tudi Stankovo vodilo v poklicu. Bil je mojster v iskanju ravnovesja stroke in človečnosti, tehnologije in človeške krhkosti. Bil je strokovnjak, ki nikoli ni pozabil biti človek. Bil je mentor, ki bi si ga želel vsak mlad zdravnik. Opozarjal je, da vzgajamo generacije mladih zdravnikov, ki medicino vse pogosteje razumejo le kot zbir smernic in priporočil in ne kot stroko, ki mora služiti bolnikom.
Stanko je bil ocean znanja. Ne le medicinskega. Brez vsakršne težave je povezoval zgodovino, politiko, znanost, umetnost … Znanje in kritično razmišljanje sta mu omogočali, da je že na podlagi subtilnega družbenega dogajanja z lahkoto napovedoval in opozarjal na prihajajoče nevarne družbene spremembe. Stališča je vselej podpiral z argumenti in jih zagovarjal, pa čeprav je večina razmišljala drugače. Zavezanost stroki in etiki je bila na njegovi lestvici vrednot postavljena mnogo višje kot kariera. V zadnjih letih je bil mnogim upanje, da bo razum v družbi vendarle prevladal, da bomo kot družba ponovno stopili na pot človeškega napredka.
Stanko je ostajal iskriv in hudomušen tudi, ko je bilo hudo. Njegova hudomušnost je bila nalezljiva, njegova družba vselej prijetna in pomirjujoča. Bil je mojster pripovedovanja. Posrkal nas je v svoje misli in občutek smo imeli, da smo za hip tudi sami postali zakladnica bogatega znanja. V prizadevanjih za boljši svet je bil potrpežljiv, nikoli vsiljiv, a vztrajen. V iskanju novih poti do soljudi je bil originalen. Pronicljiv v razmišljanju, mil v izražanju. Kritično misel je obdal z milino, da je nežno potrkala na vrata naslovnika in ga dramila k razmisleku in odzivu.
Življenje se kar naenkrat zaključi. Umremo. Za seboj pustimo sled. Za Stankom ni ostala le sled, ostala je globoka brazda, ki nas bo usmerjala naprej, z gotovostjo. Dragi Stanko, kako si nas obogatil s svojim življenjem! Kako prešerno srečni in veseli smo za tvoj dar in kako neizmerno hvaležni smo ti! Ni te več, a si še kako z nami. Umremo, a vseeno ostajamo. Zdi se, da smrt le navidezno prekine človeško vez, v resnici se vez globoko v nas preoblikuje in ostaja, živi naprej. Življenje je pravzaprav neusahljivo. Ostaja v nas.
Dragi naš Stanko, zaključil bom preprosto, kot si bil preprost ti. Hvala. Globoko sočutje pošiljam Stankovim najbližjim.
