Vso mladost me je begalo protislovje. Ob vsakih olimpijskih igrah so vsi poudarjali, da je pomembno sodelovati in ne zmagati, v isti mah pa smo šteli le zmage. Sam sem kot otrok res verjel, da se tam na igrah vsi dobivajo le zato, da podprejo tega duha sodelovanja, duha miru, duha optimizma in duha druženja. Jok, tam se ljudje v bistvu vojskujejo. Borijo za svoje države. Šteli smo medalje, se trkali po prsih, posebej po osamosvojitvi, za vsak bron, srebro in zlato. Naenkrat smo se zalotili le še v tem, da smo primerjali prejšnje igre s pravkar začetimi ali končanimi, se tresli ob vsaki priložnosti za osvojitev medalje, sprejemali stave in tekmovali v optimističnih napovedih.

Olimpijske igre tako v bistvu ne postanejo nič drugega kot navaden števec, ki beleži uspešnost posameznih držav. Globalna tekma, kjer mi majhni radi štejemo medalje glede na populacijo in veliki dve v absolutnem smislu. Včasih sta to bili ZDA in Rusija, zdaj je Rusijo zamenjala Kitajska. Neke vrste športna hladna vojna. V kateri se vsi trudijo izgnati politiko s športnih terenov, ta pa se skozi na stežaj odprta vrata vrača na prizorišče. Našo majhno državo tam zastopata oba najvišja predstavnika države. Predsednica s soprogom, šef vlade pa z ... Zadrega je že nekaj časa nevzdržna. Je šef vlade tam s prijateljico, spremljevalko, ljubico ali kar Tino? Političarko Tino, lobistko Tino, humanitarko Tino in voditeljico Tino.

Nasploh so obiski najvišjih predstavnikov držav na stadionih eno samo sprenevedanje. Vsi se delamo, kako je fajn, da so tam. Kako je kul, da pridejo navijat za svoje. Kako je res spoštljivo od njih, da se pridejo poklonit olimpijskim junakom. V resnici pa vsi vemo, da so tam zaradi samih sebe. Ker so navadni egi in narcisi, ki se radi kažejo. Navadni preračunljivci, ki verjamejo, da jim to prinaša politične točke. V principu nas boli patka, če so tam. Velikokrat nam je le še nerodno, ker se ne znajo obnašati, ne znajo obleči in nimajo pojma, kaj naj tam sploh počnejo. Mahanje s šalom in zastavo bivšega predsednika je bilo več kot povedno.

Olimpijske igre so najlepši primer cinizma in arogance, ki je zavladala svetu. Olimpijski duh je pogrnil na celi črti. Radi razglašajo, kako smo vsi enaki, vendar so eni bolj enaki. Rado se govori, kako imamo vsi enake pravice, vendar jih imajo eni več. Humanisti vseh barv radi poudarjajo, kako je vsako življenje neprecenljivo, vendar so nekatera veliko bolj cenjena. Vsako življenje šteje, ampak ena štejejo več. In vsi naj bi imeli možnost in priložnost, da nastopajo na igrah, kjer je pomembno sodelovati. Seveda je to daleč od resnice in dejanskega stanja. Recimo, da ste športnica ali športnik v Pakistanu, kjer živi približno dvesto petdeset milijonov ljudi. Ni šans, da vidite Pariz, razen če niste eden od tistih srečnežev, ki bodo tekmovali s celim svetom. V Parizu jih bo nastopilo točno sedem. Za primerjavo: Slovenijo, ki je stokrat manjša od Pakistana, letos zastopa rekordno število športnic in športnikov. Devetdeset bo junakov, ki jih bomo nagrajevali s prikloni in še bolj s kritikami. Ob slabih rezultatih jim bomo očitali športni turizem in še kaj. Hitro ugotovili, kako si nastopa tam niso zaslužili, in pametovali, kdo bi sploh lahko šel tja in kdo ne. Še dobro, da tam ne bo naših košarkarjev. Luka Dončić bi od vseh poznavalcev košarke pred sprejemniki kasiral trojne porcije, če ne bi postali vsaj olimpijski podprvaki. No, ta vlak smo zamudili pred tremi leti. Tista izgubljena polfinalna tekma proti Francozom bo bolela še dolgo. In glave velikokrat bolijo tudi organizatorje iger. Toliko veselja, ko se igre dobijo, in toliko glavobolov potem, ko jih je treba organizirati.

Vsak organizator iger se je v preteklosti trudil, da bi naredil igre presežkov. Države gostiteljice so hotele celemu svetu dokazati svojo superiornost. Ali z obiskom, novimi športnimi stadioni ali pa le z neverjetnimi stroški. Bahanje je bilo všteto v ceno. Prav tako obljube o dobičkih, vplivu na ugled države in dolgotrajnost investicije v turizem. Ko so morali igre v Tokiu zaradi pandemije prestaviti za eno leto, je bila lepa priložnost, da se igre ukinejo. Da se bo ugotovilo, kako je čas olimpizma že davno minil. Kako je vse skupaj le še marketinška maškarada in ekshibicionizem velikih. Da je ne nazadnje res nespodobno na kupu zbrati ves svet in se delati, kot da tam v Gazi, Ukrajini, Sudanu, Jemnu in še kje ne ugašajo mlada življenja. Življenja tistih, ki so morda celo sanjali o nastopu na olimpijskih igrah.

Tudi naši športniki radi govorijo, kako so se jim z nastopom na igrah uresničile mladostniške sanje. Morda pa je napočil čas, da se zamenjajo sanje. Da se bo sanjalo o lepšem svetu, na primer. O lepšem jutri in pojutrišnjem. Mnogokrat je prav šport s svojim brezkompromisnim pehanjem za rezultati simuliral spopade in vojne v čisti obliki. Zato upam, da bodo zmagovalci namesto solz sreče pokazali solze žalosti. Pozvali vse, da je čas za resetiranje sveta ...