‘Turizem smo ljudje.« Več kot očitno, čeprav lahko to razumemo vsaj na dva načina. Tisti, ki se je spomnil tega slogana, je mislil na to, da je od ljudi, gostiteljev, odvisno, kako dobro se bodo počutili turisti in si morda spet želeli priti ali priporočiti destinacijo znancem in prijateljem, kar pravzaprav v turizmu hočemo, kajne? Ampak dejansko smo turizem res ljudje, vsi tisti, ki nekam gremo kot turisti. Prijetno je iti kam, ker takrat je človek običajno sproščen, skrbi pusti doma za potem, ko se bo vrnil. Zanimivo je videti druge kraje, nekaj novega, čeprav nekateri hodijo skoraj vse življenje na isti kraj na dopust (so to še turisti?).
Turizem je res ogromna gospodarska panoga. Pogosto prerašča že samo sebe in postaja vprašljiva. Sploh poleti, ko si večina ljudi privošči dopust. Nekateri kraji postanejo prenatrpani z ljudmi, skoraj se ne moreš več obrniti, se umiriti, si odpočiti – dopust se spreminja v svojo negacijo. Da ne govorim o prometnih zastojih, prekomernih količinah odpadkov in podobno. Na koncu pripotuješ v sicer lep kraj, kjer bi se lahko imel krasno, pa se na koncu vračaš še bolj utrujen, čeprav poln novih vtisov. Od kdaj je morje postalo tisti »moram« za počitnice za večino ljudi? Včasih so plemiči in drugi bogati poletja preživljali v svojih rezidencah, ki so bile postavljene v hladnejših krajih. So že vedeli, zakaj je tako dobro. Danes pa se ubogo Sredozemlje ukvarja s pomanjkanjem vode, sušami, vročino, ko je treba turistom zagotoviti klimatske naprave, koliko lepih zalivov so že zapolnile marine in privezane navtične lepotice, ko misliš, da se boš v miru kopal sam, pa priplujejo izza rta in se zasidrajo …
Če bi ravnali po zdravi kmečki pameti, se najbrž ne bi odpravljali poleti na morje. Že res, da je takrat vreme običajno najbolj stabilno, da preživimo s kopalkami, tanko srajčko in kratkimi hlačami, a hkrati se živciramo zaradi pomanjkanja parkirišč, se jezimo, ko zmanjka vode, iščemo hlajene lokale, čeprav smo sami rinili v vroče kraje. Na dopustu hočemo udobje, ne pomanjkanja. Na morju bi vsi jedli sveže ribe, pravkar ulovljene. Morje pa je prazno, izlovljeno. Domačini, ki pozimi nimajo komu prodati svojih ulovljenih rib, tudi ne morejo delati čudežev, in tako nam na krožnik pride marsikaj. Paradoksalno imamo skoraj boljšo ribjo ponudbo v Ljubljani kot poleti na obali. In takih paradoksov bi lahko našli še vsaj nekaj. Ampak očitno sol, vročina in gneča privabljajo ljudi bolj kot gravitacija.
