‘Ne, ne, gospa,« je medicinska sestra pojasnjevala Mojci, medtem ko je z nekaj kliki na tablici našla, kar je iskala. »Poglejte, čistilka je očistila sobo vaše mame po kosilu, ob trinajst trideset. Verjetno je mama polila čaj kasneje. Saj veste, trudimo se po najboljših močeh, a na dveh koncih hkrati ne moremo biti. Bom kar zdaj poklicala čistilko, naj počisti.«
Tablice postajajo standard v domovih starejših, nujna oprema vsake stanovalčeve sobe, tik ob vratih, pred sobo ali v sobi. Da olajšajo delo osebju. Klik na tablico, ko strežnik prinese kosilo. Klik na tablico, ko medicinska sestra poskrbi, da je stanovalec zaužil jutranja zdravila. Klik za počiščeno sobo. Klik, ko osebje okopa stanovalko. Nič več časovno potratnega zapisovanja v raportne zvezke. Vse je hitreje in enostavneje dokumentirano na tablici. V tablicah lahko osebje poišče pojasnilo za vsako kritiko, ki jo izrečejo stanovalčevi bližnji. Tablice ponujajo vsestranske rešitve, a le navidezno. Tablic v sobah stanovalcev domov starejših ne potrebujemo.
Dvomi in strahovi, ki se porajajo, ko naše starše zaupamo v oskrbo doma starejših, so normalni. Bodo za naše starše poskrbeli tako dobro, kot smo zanje skrbeli doma? Si bodo negovalke vzele dovolj časa za pomoč pri hranjenju naše mame, našega očeta? Bo osebje poskrbelo, da bo plenica dovolj hitro zamenjana? Tablice ne bodo razrešile naših dvomov in strahov glede kakovosti oskrbe, nasprotno, še povečale jih bodo. Razmišljali bomo: »Očitno osebju v tem domu nihče ne zaupa, zato jih nadzirajo s tablicami.« Na srečo pa so skrbi odveč. Detektor, ki nam zanesljivo pomaga razrešiti naše dvome glede ustreznosti oskrbe staršev, imamo vselej s seboj. Nos. Odsotnost zaudarjanja po urinu v domu starejših je namreč najboljši pokazatelj kakovostne nege stanovalcev. Zagotavlja nam, da je osebje skrbno, da stanovalcem dovolj hitro menja plenice, da stanovalce odlično neguje, da čistilke vestno opravljajo svoje delo. Veliko veliko truda in hitrih odzivov osebja je namreč treba, da v domu starejših ne bo zaudarjalo. Moj nos je vstopil v številne slovenske domove starejših. Vselej mi je potrdil, da je nega stanovalcev odlična. Tablice? O, kako zelo mi je všeč kristalna jasnost retoričnih vprašanj.
Tablice ne prinašajo nikakršne koristi stanovalcem. Nasprotno, slabšajo raven njihove oskrbe. Čistilka, ki je počistila sobo, bo, medtem ko zatopljeno strmi in klika po tablici, da bi zabeležila opravljeno storitev, vašo mamo odsotno pozdravila: »Se vidimo še popoldan, Marija!« Brez tablice bi bilo njeno slovo pristnejše. »Marija, pridem še popoldan, da se še kaj posmejeva,« bi jo pomirjujoče nasmejana pogledala v oči. Zakaj sočutju čistilk postavljamo ovire? Saj smo že slišali ali izkusili, da znajo biti čistilke velikokrat nepričakovano bolj pristne in sočutne kot zdravstveno osebje, kajne?
Pogosto smo zaskrbljeni, ali so naši starši v domu starejših za kosilo pojedli dovolj. Osebje nam hitro postreže z zabeležkami, koliko je naša mama v zadnjih dneh pojedla za kosilo. Beleženje količine zaužitega obroka stanovalcev je nesmiselno. Vaše mame v domu starejših ne poznam, a ne bom zgrešil, če vam rečem, da je včeraj za kosilo pojedla malo, vsekakor manj, kot bi vi želeli. Zgrešil ne bom tudi čez en mesec, ko vam bom na isto vprašanje odgovoril, da mama poje za kosilo še manj, kot je pojedla pred enim mesecem. Značilnost starejših oseb v zadnjem obdobju življenja je, da jedo malo. Zakaj bi torej podatke o količini zaužite hrane vpisovali v tablice, če so dejstva o prehrani starejših oseb poznana?
Z vprašanjem »Koliko je pojedla naša mama za kosilo?« nagovarjamo osebje domov starejših, naj poskrbi, da bodo starši pojedli čim več. »Jejte, Marija, jejte. Še malo, no. Premalo ste pojedli.« Obroki so zato našim staršem le neprijetne borbe, napor in vzdihi obupa: »Oh, že spet to kosilo.« Kaj če bi osebju postavili nekoliko preoblikovano vprašanje: »Je bilo naši mami danes pri kosilu prijetno?« Osebje bi spodbudili k temu, da bi čas, ki ga nameni za pomoč pri hranjenju, izkoristilo za prijetne pogovore z našimi starši o njihovih življenjskih dosežkih in o njihovih otrocih. Z našimi starši bi se posmejali, jim kaj zapeli in jim gledali v oči.
Z vprašanjem »Koliko je pojedla naša mama za kosilo?« sporočamo, da nam je pomembna dolžina življenja naših usihajočih staršev, da smo se odločili, da bodo naši starši usihali z več trpljenja. Z vprašanjem »Je bilo naši mami pri kosilu prijetno?« pa sporočamo željo, da bi bilo našim usihajočim staršem udobno in da smo se odločili, da bodo usihali s čim manj trpljenja, kar se le da udobno.
Digitalizacija v domovih starejših močno olajšuje poslovodstvo. Digitalizacija (tablice) v sobah stanovalcev pa njihovega življenja ne olajšuje. Nasprotno, prinaša jim le škodo. Zelo veliko škode, saj preusmerja pozornost osebja in niža kakovost oskrbe. Bomo pri vrednotenju kakovosti oskrbe stanovalcev dali prednost tablicam ali svojemu nosu? Bojim se, da odločitev za tablice pomeni, da bomo morali v prihodnje za naše starše skrbeti sami doma, tudi ko nam bodo pošle moči. Negovalno osebje domov starejših nam že nekaj časa brez besed sporoča, da ima številnih nesmiselnih opravil dovolj.
