Znano in dokazano pa je, da so rosno mlada dekleta v samostanih, internatih in materinskih domovih, ki so jih upravljali katoliški redovi v sporazumu z irsko vlado, suženjsko delala in umirala, njihove nasilno odvzete novorojenčke pa so nune dajale v posvojitev. Še raje prodajale.
Na te že nekoliko pozabljene dogodke na Irskem, ki so irsko in svetovno javnost šokirali v devetdesetih, me je v opombi k svojemu sijajnemu romanu Tako majhne stvari spomnila irska pisateljica Claire Keegan; pri nas je v prevodu Maje Novak izšel lani. Tisto, kar me je znova dregnilo, ni bilo samo dogajanje – o tem že veliko vemo. Znova me je presunilo spoznanje, koliko časa so potrebovali v Cerkvi, da so se odzvali na odkritja o monstruoznih početjih posvečenih oseb, spoznali svojo »zmoto« in se zanjo opravičili.
Zgodovinarka Catherine Corless je šele po zahtevni raziskavi leta 2014 objavila podatek, da je v domu za neporočene matere v Tuamu v grofiji Galway med letoma 1925 in 1961 umrlo 796 otrok. Irska komisija za materinske in otroške domove pa je šele leta 2021 poročala, da je v osemnajstih preiskovanih institucijah umrlo 9000 novorojencev. Irska vlada se je za obstoj katoliških pralnic opravičila pozno, leta 2013, v njenem imenu premier Enda Kenny. In Cerkev? V Rimu so skrivali dokumente in dolgo poskušali predvsem omiliti škodo. Opravičili pa so se, ko so o tem čivkali vrabci na visokih zidovih, s katerimi so bile obdane institucije za prevzgojo »razuzdanih neporočenih mater«.
Po desetletjih, v katerih so se vodilni v Cerkvi naposled soočili s spolnimi in drugimi zlorabami otrok, žensk in ranljivih oseb – s svojo institucionalno krivdo, ne le krivdo posameznikov –, se zastavlja vprašanje, kako iskreni so bili pri tem. Lakmusov papir za to so cerkvena stališča do LGBTIQ. Ta kljub drobnim premikom ostajajo enaka. Homofobna in transfobna.
Sklicujoč se na zabetonirane doktrine v Cerkvi nikakor ne »uvidijo«, koliko trpljenja povzročajo s svojim odnosom do istospolno usmerjenih, transspolnih oseb in oseb, ki se izrekajo za nebinarne in hočejo zgolj živeti v skladu s samimi seboj. Tako kot magdalenke nočejo vedeti, da so s svojimi moralnimi nauki sokrivi za nasilje, ki so mu vsakodnevno izpostavljeni pripadniki družbene manjšine, in da so sokrivi za vsak odvrženi solzivec, za vsako razbito jajce na paradah ponosa, teh demonstracijah veselja do življenja. In nenazadnje, da ščuvajo k nasilju s svojim sprenevedanjem, da je boj proti zarotniškim nebulozam – kulturnemu marksizmu in teoriji spola, ki da prodira v šole in uničuje otroke – boj za zahodno omiko in kulturo. Kar je precej podobno sprenevedanju magdalenk, zaradi katerega je zlorabljanje nosečih deklet za samostanskimi zidovi dolgo v dvajseto stoletje veljalo za učinkovit boj proti spolni nemorali.
Po izkušnjah sodeč bo Cerkev svojo zmoto dokončno priznala takrat, ko bo prevladalo večinsko javno mnenje – kar slej ali prej bo –, da je s svojim vztrajanjem pri neživljenjskih naukih nemoralna Cerkev, ne pa tisti, ki poskuša biti tisto, kar je, ne da bi ob tem komur koli škodil. Predpostavka, na kateri jaha Cerkev – da bi s pristajanjem na stališče, da so LGBTIQ-prakse normalne, zmedli oziroma »pohujšali« otroke, je namreč popolnoma izmišljena. Znanost jo je demantirala davno tega.
Papež Frančišek je sicer naredil nekaj korakov v pravo smer. A so tako skromni, da o kakršnem koli preboju iz oklepov tradicije pač ni mogoče govoriti. Po sinodi o družini je denimo dovolil blagoslov istospolnih parov, ne pa tudi cerkvene poroke. Dikasterij za nauk vere namreč vztraja pri katekizemskem učenju glede moralnosti istospolnih spolnih odnosov. Ta isti dikasterij je nato oktobra lani, s papeževim blagoslovom, odločil, da je transspolna oseba lahko poročna priča. Da pa se ne bi kaj bistvenega spremenilo, odločitev ostaja v rokah duhovnikov. »Pastoralna previdnost« namreč zahteva, da se prošnja ne odobri, če na primer obstaja »nevarnost pohujšanja« ali »zmedenosti na vzgojnem področju«. Zadeve pa se še bolj zapletejo, če bi rada istospolna oseba postala krstni boter ali botra. V tem primeru Cerkev zapoveduje hinavščino. Da, hinavščino. Če namreč ta verna oseba živi v »preprosti partnerski zvezi dveh istospolnih oseb« – preprostost najbrž pomeni skrivanje pred javnostjo –, lahko duhovnik njeni prošnji ugodi. Če pa gre za »trdno in javno znano razmerje, podobno zakonski zvezi, ki je občestvu dobro poznano«, kot je zadevo razložil moralni teolog Gabriel Kavčič, dikasterij za nauk vere poziva k previdnosti – ker da je treba »zaščititi zakrament krsta«.
Homoseksualnost je skratka greh. Umazanija, ki jo je treba skrivati. Če pa jo že kdo prakticira, naj o tem vsaj ponižno molči. »Trdno in javno znano razmerje« je v cerkvenih očeh provokacija, ki je ne gre dopustiti. Svoboda odločanja o svojih intimnih željah, ko gre za spolnost, rojstvo ali smrt, je ogrožajoča. Za institucijo. Ko v Cerkvi pridigajo o ljubezni, ki da je počelo in razlog vsega, imajo očitno v mislih eno samo ljubezen. Tisto, ki jo nadzira božje namestništvo na Zemlji. Kdor tega ne razume, si je sam kriv. Solzivec na paradi ponosa ni prehuda kazen.
