Kot zagovornica pomembnosti javnih krajevnih knjižnic pri uresničevanju posameznikove pravice do informiranja, izobraževanja in kulture (Apologija za krajevno knjižnico, Knjižnica, št. 57, 2013, str. 15–47) sem se razveselila javnega upravičenega pritoževanja uporabnice knjižnic, gospe Julije Lukovnjak, na spremenjen in za uporabnike neprimeren urnik odprtosti knjižnic. Argumenti, ki jih navaja, so prepričljivi in nobena od drugih možnosti, ki ji ponuja osrednja knjižnica za variantno dostopnost knjižničnega gradiva in storitev, ne more ustrezno nadomestiti vseh prednosti dostopnosti knjižničnih storitev v prostorih knjižnice.
Odprt prostor knjižnice je vabljiv in je hkrati odgovornost knjižničarja, da ga napolni z zadovoljnimi uporabniki. Kakšne so lahko posledice zapiranja ali težko dostopnih knjižnic, zgovorno opozori dr. Polona Vilar s podatkom o izgubljeni rabi knjižnic med epidemijo covida. Zato se ne velja sklicevati na zakon (tudi zakoni se lahko spreminjajo), temveč prisluhniti potrebam prebivalcev. Knjižničarji, strokovnjaki za organizacijo dostopnosti knjižničnih storitev, zmorejo prisluhniti prebivalcem svojega okolja in v svojem etičnem uresničevanju poslanstva uveljaviti enakost prebivalcev v dostopnosti storitev, saj med drugim tudi vedo, da zaprta ali neprimerno dostopna knjižnica ne more biti glede vpliva na okolje cenejša od odprte, strokovno delujoče knjižnice.
Pa še povabilo za branje in sodelovanje: Društvo bibliotekarjev Slovenije je pravkar poslalo med knjižničarje predlog posodobljenega etičnega kodeksa knjižničarjev. Kar knjižničarje zavezuje, zavezuje za obljubljeno kakovost storitev tudi financerje. Prav je, da javnost, uporabniki in neuporabniki poznamo njihove etične zaveze.
Silva Novljan, Ljubljana
