Naj začnem z mojo že nekoliko oguljeno izjavo, da imam kar nekaj prijateljev, ki so verni – drugače od mene – in moram reči, da predstavljajo lep, prijazen cvet v šopku. Moral sem začeti pisanje s to mislijo, da nekako ubijem v sebi žalost ob izjavi murskosoboškega škofa Štumpfa in izjavi Slovenske škofovske konference glede referenduma o prostovoljnem končanju življenja. Izjavi mojega prepričanja, da je takšen zakon čisto normalna civilizacijska norma, seveda ne bosta omajali niti za »miličinko«, kot bi rekla moja življenjska sopotnica. Se pa sprašujem, kakšna bi bila moja domovina Slovenija, če bi v njej oblast prevzela katoliška opcija in bi življenje uravnavala po svojem kopitu (beri: Svetem pismu). Poslovili bi se od mnogih svoboščin, predvsem pa bi nastala dva razreda državljanov – tisti pravi, katoliški, in vsi ostali, brezverci oziroma krivoverci. Zveni grobo, a bi bilo v praksi še bolj.
Zjutraj, nekaj minut pred šesto, poslušam na prvem programu nacionalnega radia (nekateri ga imenujemo javni) misli dneva, ki so pretežno razmišljanja duhovnikov (včasih ne nujno v nasprotju z laičnimi razmišljanji), ki bi sodila v cerkev ob pridigah. Vsaj sam tako razumem vero – kot ponotranjeno pravico do svojega prepričanja, ki ga nimam pravice vsiljevati nikomur. Predstavljajte si samo, da bi se v istem terminu pojavil v etru nekdo, ki je po svojem prepričanju ateist, še huje, komunist, in bi razširjal teze, kako je treba v imenu enakosti pred naravo zapleniti vse nezasluženo premoženje bogatašem, ki so – kakšno naključje – v večini (pri nas) katoliške vere. Zatorej pamet v roke, ljudje, ohranimo svojo vero doma, v svojem varnem prijaznem domačem kotičku, in se spravimo s katerim koli že Bogom, življenje pa naj v duhu razsvetljenstva uravnavajo življenjski zakoni, napisani po volji večine osveščenih in empatičnih ljudi. Verjamem v tako večino v Sloveniji, ki bo zmogla razumeti največjo od vseh pravic, svobodo duha in s tem odločanja o tem, kako bomo dostojanstveno živeli drug z drugim, ne glede na svetovni nazor in ne nazadnje tudi o tem, kako bomo dostojanstveno svoje življenje tudi zaključili.
Javni RTV pa sporočam (kot delček civilne družbe), da naj se ukvarja s posvetnimi stvarmi, mnogo tega je še treba urediti, preden bomo lahko rekli: »To pa je država, v kateri smo vsi enako vredni!«
Srečo Knafelc, Krvava Peč
