Nedavno je na enem od novičarskih portalov odjeknila vest: »Janković sporočil Vučiću – 'V nedeljo bom zmago proslavil z vami!'« Pred občinskimi volitvami je ljubljanski župan Zoran Janković namreč nastopil na predvolilnem zborovanju liste »Aleksander Vučić – Beograd jutri«, kjer je opisoval, kako je podprl Vučićevo stranko tudi na zborovanju v Kragujevcu. Zborovalcem je zagotavljal, da se bo v primeru (sicer zanje nedvomne) zmage Vučićeve liste Beograd povzdignil na raven Ljubljane, ki je pač najlepše mesto na svetu. Beograd je tako očitno na najboljši poti, da postane drugo najlepše mesto na svetu.
O tem, kaj pomeni Vučić za demokracijo v Srbiji, na Balkanu »pa i šire«, ni treba izgubljati preveč besed. V Srbiji je pod svojo kontrolo spravil večino medijev, slepari na volitvah, medtem ko se je spremenil v absolutnega samodržca, pa državo pretresa vrtinec korupcije in nasilja. Rad pošilja orožje terorističnim skupinam na Kosovo, skupaj z Miloradom Dodikom (še enim velikim prijateljem Zorana Jankovića) zanika holokavst v Srebrenici, je zvest pristaš Vladimirja Putina in ne želi vpeljati sankcij proti Rusiji zaradi vojne v Ukrajini, obožuje Viktorja Orbana, o katerem je izjavil, da se je od njega veliko naučil, njegov drugi slovenski prijatelj (zanimivo bi bilo izvedeti, ali celo boljši od Jankovića) pa je Janez Janša. Vučić in Janša sta pred volitvami 2022 ubrano orkestrirala preiskave slovenskih in srbskih preiskovalnih organov zoper njuna konkurenta – Roberta Goloba (glede njegovih poslovnih potez v Srbiji) ter Dragana Đilasa in Dragan Šolaka (ki sta že dlje časa trn v Vučićevi peti) glede njunega poslovanja v Sloveniji oziroma EU. Janša je v ta namen angažiral svojega vodjo Urada za preprečevanje pranja denarja Damjana Žuglja, ki je nato večkrat obiskal kolege v Srbiji, da bi se operativno uskladili v zvezi s tem nadzorom, ki ga zdaj kot nezakonitega preiskujejo organi pregona.
Kot je notorično znano, je Golob Jankovićev dober prijatelj, njegova stranka podpira Jankovićevo vladavino v mestnem svetu MOL, Janković pa Golobovo vlado. Tudi sicer si javno pogosto izmenjujeta izraze tople naklonjenosti. Torej – Janković je politični podpornik Vučića, ki je Goloba pomagal rušiti, in Golobov politični zaveznik hkrati.
Glede ideološke usmerjenosti Aleksandra Vučića ni nobenih dvomov, saj o sebi jasno pove, da je prepričan desničar. V preteklosti se je Vučić denimo kot portparol vojnega zločinca Vojislava Šešlja v zvezi z vojno v Bosni in Hercegovini »izkazal« z govori, v katerih je javnosti denimo oznanjal: »Ubijte jednog Srbina, mi ćemo stotinu muslimana.« Njegova vlada promovira snemanje filmov, ki poskušajo rehabilitirati srbske kolaborante okupatorjev, četnike Draže Mihajlovića (operacija Halijard), o kakih zločinih četnikov med drugo svetovno vojno seveda ne sliši rad. Partizansko gibanje in antifašistični boj Vučiću nista blizu. Parade ponosa pod Vučićevi oblasti niso priljubljene.
Vučićev politični podpornik Zoran Janković pa denimo rad hodi in se slika v mavričnih povorkah, navdušeno prepeva Hej brigade, se z rdečo zvezdo nastavlja kameram ter obsoja desničarsko politiko Janeza Janše. Kolaborante prezira in zaničuje do te mere, da posmrtnim ostankom Romov, ki so jih med drugo svetovno vojno pobili partizani, ne privošči, da bi jih pokopali na ljubljanskih Žalah. Na vsa usta in ob vseh priložnostih razglaša, da je levičar, čeprav ni povsem jasno, v čem je vsebina tega levičarstva, če pustimo ob strani preoblačenje v partizansko folkloro in populistične prvomajske nastope, v katerih denimo oznanja konec kapitalizma in možnost revolucije. To zadnje se zdi podobno, kot bi papež napovedal konec krščanstva.
Na kakšni podlagi Zoran Janković sklepa politična prijateljstva? V jeziku spolne usmerjenosti bi temu lahko rekli transseksualnost. Ta politično-ideološka transseksualnost se pri Jankoviću očitno pojavi vedno, ko zapusti meje Slovenije in se odpravi proti jugu. Zanimivo bi bilo videti, ko bi mu Vučić vrnil podporo pred občinskimi volitvami, se mu pridružil npr. na proslavi v Dražgošah, kjer bi ubrano zapela kako partizansko pesem, ali ko bi z roko v roki skupaj korakala na paradi ponosa, vihteč mavrično zastavo.
Ampak zdi se, da tega prav kmalu ne bomo videli in imajo ta raznobarvna politična zavezništva očitno vse prej kot ideološki neki drugi, precej konkretni skupni imenovalec.
Dragan Matić, Srednje Gameljne
