Naključje je, da volitve za predsednika republike in spomin ter spoštovanje vseh mrtvih nekako sovpadata v isti čas. Državljani smo bili v stalnem stiku z informacijami o omenjenih dogodkih in še vedno smo. Predsedniška kandidata krožita po Sloveniji, nabirata simpatije potencialnih volivcev, kritizirata en drugega in sploh želita biti všečna. Seveda je to prilika, da se obišče kakšen zgodovinsko pomemben kraj, da se nagovori volivce, da se jim nekako predstavi želje in tudi obljube.
A tako kot pri vseh stvareh, nastopajo razlike tudi pri dojemanju smrti – junaški, kruti, nepotrebni in seveda tudi pri spoštovanju do pokojnih. Da, tudi tu so razlike in pri tem niso zanemarljive, še toliko bolj, ko razlike izvaja kandidat za predsednika republike desne politične opcije. Le-ta neumorno ponavlja ter obljublja enakost in svojo naklonjenost do vseh državljanov.
Naj mi bo dovoljeno, da omenim grobišča – spominske pomnike, nevredne poštenega človeka: Macesnovo gorico v Kočevskem Rogu, Bukovžlak na Teharjih, Kozlarjevo goščo na Ljubljanskem Barju in Sv. Urh pri Ljubljani. Pri teh pomnikih je razlika, in to razliko (čeprav naj bi bili vsi enaki) uspešno deklarira njihov predsedniški kandidat, ki se je ob dnevu spomina na pokojne prikazal le v Rogu in Teharjih, drugih dveh se je ognil v velikem loku. Že ve, zakaj.
V Rogu in Teharjih so bile usmrčene zagotovo tudi nedolžne žrtve, a nikakor se ne sme pozabiti, da so bili usmrčeni okupatorski vojaki, kakor tudi v večini domači izdajalci, belogardisti in domobranci, ki so prijeli za orožje in se borili proti lastnemu narodu, največkrat po navdihu duhovščine. Bili so oborožena vojska, ki je zaradi svojih krvoločnih dejanj morala računati z narodovim maščevanjem.
Žrtve, ki so svoja življenja končala na Sv. Urhu ali v Kozlarjevi gošči, zagotovo niso držale v rokah orožja. Niso ga tudi starci, ženske, otroci, ki so jih domači izdajalci ob odobravanju in celo vodenju cerkvenih predstavnikov sredi noči izvlekli iz hiš in jih sredi meglene barjanske gošče nečloveško pobili s koli, s kmetijskimi rekviziti ter jim po potrebi namenili še milostni strel. Vsi nečloveško pobiti so bili za gotovo brez orožja, a žal so imeli soseda, domobranca …
V kolikor bi njihov predsedniški kandidat mislil resno, da bo »predsednik vseh državljanov«, bi bilo etično, da bi obiskal tudi zadnja dva opomnika žrtvam, ki so jih zagrešili domači izdajalci. A najbrž to ne bilo v skladu z usmeritvami njegove politične stranke oziroma njegovimi političnimi botri, tudi cerkvenimi. Evidentno je torej, da njihov predsedniški kandidat z enakostjo državljanov ne misli resno, še več, delitev se med državljani nadaljuje.
Mihael Grobelnik, Ljubljana
