Stvari, o katerih teče razprava v članku z zgornjim naslovom (Dnevnik, 25. maja), večina voznikov ne pozna. Govorim o obnašanju v prometu; tega ne poznajo ne na Darsu ne na pristojnem ministrstvu (MZI). Ne vedo, da so oni tisti, k bi morali vedeti in ljudi izobraziti, da se ne obnašajo po črednem nagonu.
Da ne vedo, da je ob spremembah hitrosti potrebno počasnejše reagiranje, torej ko nekdo pred nami začne močno pospeševati, ti to delaš bistveno počasneje in vsak naslednji enako. Kajti tisti, ki pospešuje, bo v kratkem tudi močno zaviral. V ljudi je treba vcepljati filozofijo umirjanja, kot so te stvari tudi z majhnimi otroki. Seveda imajo lahko vozniki za vzor tovornjake, a tega kritičen del voznikov, ki so polni sami sebe, ni sposoben sprocesirati. Umirjanje hitrosti z nadzorom radarjev je namenjeno delu voznikov, ki tega teksta, tudi če bi ga prebrali, ne bi razumeli. In tisto, kar ne predlaga nihče, velja za najbolj kritični del prometa, to je za prehod iz zmogljive avtoceste v mesta, ki promet požirajo počasneje: v jutranjem času je treba prilagoditi semaforje tako, da deluje zeleni val z dvojnim časom trajanja zelene v centre mest. Preko dneva običajna ureditev, popoldan obratna.
Ljudje lahko zmanjšanje zastojev dosežejo z aktivno udeležbo v prometu. Torej ne, da kot ovce gledajo avto pred seboj in skušajo voziti čim bližje. Gleda se 20, 30 vozil pred seboj, in ko kdo začne hitrost zmanjševati, začneš tudi ti, 300 metrov za njim. Televizijske reklame so vedno zavajanje ljudi, kjer se prikazuje, kako vozniki in sopotniki v vožnji uživajo, in ne, kako opazujejo promet, pazijo, če je treba hitrost zmanjšati, da ne pride do zastoja. Zato so vse reklame vedno snemane na prazni cesti, ker avtorji menijo, da so ljudje preneumni, da bi sporočila sprejemali v gneči. Avtorji reklam poznajo povprečnega voznika skozi študije in obdelavo njegovega karakterja. To, da se med vožnjo ne ukvarjajo z vožnjo, temveč z vsem ostalim, je ključen razlog nesreč, a policija tega ne more dokazati, zato gre vedno na otipljive stvari, na posledice takšne vožnje: prevelika hitrost, premajhna razdalja.
Mnogo posameznikov, tudi na ministrstvih, ne razume, da je zmanjševanje hitrosti namenjeno preprečitvi zastojev in ne poniževanju njihovega ega. Na Darsu ali na MZI so med vodilnimi zgolj amaterski vozniki, niti eden nima izpita kategorije C ali kaj resne kilometraže. Po milijonu in tričetrt prevoženih kilometrov pač dogajanja v prometu razumeš odtenek drugače kot pri vsega skupaj 200.000 km. Slaba stran izkušenj je, da se mnogokrat zafrkneš. In tega ni mogoče pridobiti s študijem ali obiskovanjem predavanj. Moraš voziti. In v praksi videti, v kaj vse človek lahko mutira v prometu.
Mitja Vilar, Šmarje Sap
