Čeprav se zdi, da mladi danes živijo dobro, so v resnici revni. Ne samo revni, temveč zelo revni. Res je, da imajo vrhunske pametne telefone, se dobro oblačijo, občasno jedo v restavracijah, si kdaj pa kdaj privoščijo počitnice in morda potujejo v tujino, vendar skorajda nimajo možnosti, da bi živeli v lastnem stanovanju. Manjši del mladih ima sicer dovolj premožne starše, ki jim kupijo ali podarijo stanovanje, večina pa te sreče nima.
Politiki pogosto izražajo zaskrbljenost zaradi nizke rodnosti v državi. To pripisujejo pretirani ambicioznosti mladih, ki naj bi se osredotočali na kariero in zato nimajo časa za otroke. Nekateri krivijo celo pravico do splava. A resnica je brutalno preprosta: mladi nimajo stanovanj. Prav tako nimajo dostopa do varnih in dolgoročnih delovnih mest. Ekonomisti so dolgo sanjali o fleksibilnih delovnih mestih, politiki so to uresničili z zakonodajo, zdaj pa se čudijo, da mladi tako pogosto menjajo službe in ne čutijo pripadnosti delovni organizaciji. Marsikdo jih obtožuje, da so sebični in gledajo samo nase. Rodili so se v svet nedostopnih stanovanj in prekarnih delovnih mest, temu stanju so se pač (fleksibilno) prilagodili. Politiki jih seveda ne razumejo, saj večino kariere prehajajo iz ene dobro plačane službe v drugo in večinoma posedujejo več nepremičnin.
Morda bi bilo politike in ekonomiste dobro spomniti, da je stanovanje temeljna človekova pravica, zapisana v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic: »Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«
Stanovanje ni samo temeljna človekova pravica, temveč je v Republiki Sloveniji tudi ustavna pravica. Tako 78. člen govori o primernem stanovanju: »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.« Država torej očitno krši ustavo, saj državljanom, zlasti mladim, ne omogoča pridobitve primernega stanovanja. Morda bi bil čas, da ustavno sodišče preuči to nedvoumno kršitev ustave.
Nedostopnost stanovanj povzroča revščino, ki bi jo morali v Sloveniji na novo opredeliti. Trenutni prag revščine v Sloveniji znaša 10.832 evrov, kar Statistični urad RS opredeljuje kot »najnižji letni razpoložljivi dohodek, ki ga mora imeti enočlansko gospodinjstvo, da ni revno. Izračuna se za enočlansko gospodinjstvo oz. prvo odraslo osebo v gospodinjstvu. Za vse druge člane gospodinjstva se izračuna takole: za otroke, mlajše od 14 let, se vrednost praga pomnoži z 0,3, za vse druge člane gospodinjstva pa z 0,5.«
Zdaj pa postavimo ta razpoložljivi dohodek v kontekst stanovanj. Recimo, da si mladi par želi najeti dvosobno stanovanje v Ljubljani, kar je sicer že skorajda znanstvena fantastika. Najemnine za takšna stanovanja se gibljejo v razponu od 700 do 1500 evrov, kot poročajo Novice Svet24 v prispevku Nore cene v Ljubljani: najemnina za 65 kvadratov z 900 na 1400 evrov (13. 2. 2024). Recimo torej, da jima uspe najeti stanovanje za 1000 evrov mesečno; dodajmo še stanovanjske stroške, hrano, oblačila, stroške prevoza itd. Tako hitro pridemo do 2000 evrov mesečnih izdatkov oziroma 24.000 evrov letno. Samo za golo bivanje.
Prag revščine za dvočlansko gospodinjstvo po opredelitvi Statističnega urada znaša 16.248 evrov (osnovni prag revščine 10.832 evrov se za drugega odraslega člana pomnoži z 0,5). To pomeni, da je prag revščine postavljen prenizko. Če ta dva mlada posameznika skupaj zaslužita manj kot 24.000 evrov neto letno, veljata že za revna. Pri tem nismo upoštevali počitnic, izrednih stroškov, kaj šele otrok ali varčevanja za lastno stanovanje. Kdo torej lahko mladim pridiga, da ne želijo imeti otrok?
Torej, ko vidite mlade z najnovejšimi telefoni, dobro oblečene in morda na počitnicah, naj vas videz ne zavede. Zelo verjetno je, da ne vidite dobro situiranih ljudi, temveč mlade, ki vedo, da so jim stanovanja praktično nedostopna, prav tako pa tudi redne in dobro plačane službe. Zato živijo, kot pravimo, »iz rok v usta« ali »iz danes na jutri«. Razen če nimajo bogatih staršev, ki so »slučajno« najverjetneje otroci politikov in premožnih podjetnikov. Mladi so v bistvu revni.
Rok Kralj, Kamnik
