Ponovno sem bil malo boljše volje, ko sem 20. junija 2024 v Dnevniku prebral prispevek z zgornjim naslovom novinarja Petra Lovšina, ki že leta piše strokovne in kritične članke na temo zaporske problematike, je pa tudi eden redkih, ki v tem času še kaj napiše na račun nikoli rešene zaporske problematike, s katero se kot sindikalist spopadam že vsaj 30 let, a vendar vse bolj ugotavljam, da ga ni političnega junaka ali junakinje, ki bi dovolj močno in odločno zagrizel v to že preveč nevarno problematiko, ki jo pravosodnim policistom sedaj pomagajo reševati policisti, ki pa se tudi močno kadrovsko oslabljeni ukvarjajo z vse bolj zahtevnim in nevarnim zagotavljanjem javne varnosti.
17. oktobra lani je Sindikat državnih organov (SDOS) – Konferenca Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, na posebni novinarski konferenci, vladi, ministrstvu za pravosodje in vodstvu Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) ter zainteresirani javnosti zelo jasno sporočil o prenatrpanosti slovenskih zaporov in vse hujšem pomanjkanju pravosodnih policistov, ki je posledica slabih plač slabih pravosodnih policistov, saj je plača posameznika, ko vstopi v sistem URSIKS pod minimalno plačo, zato iskalci zaposlitve raje poiščejo svoje poklicne izzive v gospodarstvu, kjer lahko dobijo tudi za 500 € višjo neto plačo od minimalne.
Nobena od slovenskih političnih oblasti ni imela in tudi sedanja nima nekega jasnega in primerno kritičnega odnosa do razmetavanja javnega denarja, pregona korupcije in zlorab javnih pooblastil, zato najverjetneje tudi nima tistega še kako nujno potrebnega pravega odnosa do zaporskih uslužbencev in tudi do zapornikov, saj so oboji preobremenjeni in tudi vse bolj življenjsko ogroženi zaradi prenatrpanih zaporov. Pravosodni policisti enostavno nimajo prepotrebnega časa za normalen počitek in za normalno socialno življenje ter seveda tudi ne za permanentno strokovno izobraževanje in usposabljanje v borilnih veščinah, čeprav je vse našteto ključnega pomena za varno, strokovno in normalno delovanje zaporskega sistema.
Kadrovska in prostorska stiska v slovenskih zaporih je posledica nezadovoljivega in tudi premalo strokovnega dela odgovornih posameznikov, ki na generalnem uradu URSIKS že desetletja prodajajo eno in isto »zgodbo o uspehu«, zato tudi nismo priče ustreznejšemu razvoju slovenskega zaporskega sistema, ki je potreben vsebinske prenove in novih, za zaporsko službo primernih, izobraženih in primerno usposobljenih pravosodnih policistov ter vseh drugih strokovnih sodelavcev, ki se ukvarjajo z neposredno strokovno obravnavo obsojencev, pripornikov in gojencev v prevzgojnem domu.
V letnem poročilu o delu URSIKS za leto 2022 je navedeno, da je bilo v vseh Zavodih za prestajanje kazni Zapora (ZPKZ) in Prevzgojnem domu (PD) Radeče v letu 2022 opravljenih 76.201,5 nadure, v celotnem sistemu URSIKS pa so zabeležili tudi 143.289 ur bolniških odsotnosti. Na spletni strani URSIKS letnega poročila za leto 2023 še ni, a so po neuradnih podatkih številke še višje kot v letu 2022. Zaradi obilice nadur, ki jih pravosodni policisti opravljajo v povsem neenakomerno razporejenem delovnem času, ti dobesedno izgorevajo, saj se odrekajo normalnemu socialnemu in družinskemu življenju, poleg tega pa se nikoli ustrezno ne spočijejo, zato na delo pogosto prihajajo fizično in psihično nepripravljeni za to nevarno in strokovno zahtevno delo, kar pa terja spočitega in borilno sposobnega ter strokovno usposobljenega pravosodnega policista, ki se je sposoben soočati z nevarnostmi, ki jih prinaša zelo dinamična, psihosocialno zahtevna in tudi zelo nevarna zaporska populacija, saj so v zadnjih dveh letih zapori preobljudeni s tujci, ki prihajajo iz tradicionalnih okolij Azije, Indije, Bližnjega vzhoda in Afrike in v večini ne znajo svetovnih jezikov ter ne poznajo evropske kulture, zato jih je skoraj nemogoče razumeti in še manj predvideti varnostne incidente, kajti vseh tujcev skupaj je več kot za en sam normalen zapor.
Frančišek Verk, predsednik Sindikata državnih organov Slovenije
