Novinar Sebastjan Morozov nam je v Dnevniku 15. junija obširno predstavil še eno področje, kjer poteka zbiranje podatkov zaradi ugotavljanja izpustov ogljikovega dioksida. Kot navede, gre za izpuste iz sektorja LULUCF, kar pomeni neto izpuste pri »rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu« (ang. Land use, land-use change and forestry).
Sama statistika o rabi zemljišč, tudi gozdnih, se mi zdi koristna predvsem zaradi prehranske samooskrbe in tudi zaradi varovanja in ponovne vzpostavitve biodiverzitete, kar je tudi na spisku evropskih direktiv. Vendar pa pravi namen EU zasluži kritiko pisca gozdarske stroke (Dnevnik, 19. 6. 2024), ki opozarja na nedopustno plačilo za izpuste CO2, ki jih nismo povzročili, ampak so posledica naravnih dogodkov.
Pri tem se zastavlja žal neodgovorjeno vprašanje, kakšen vpliv na podnebne spremembe pa bi imelo izplačanih več sto milijonov evrov iz enega v drug žep. Pri nas in v Evropski uniji zija ogromna informacijska luknja, saj politika ne ve ali noče javnosti postreči z znanstvenimi dokazi, da bi s temi plačili kakorkoli spremenili vreme in podnebja na našem planetu, kjer je ob ekvatorju stalno hudo vroče in včasih zanesejo tokovi vročino tudi k nam in na polih hud mraz do minus 70 stopinj Celzija, ki ga včasih tudi zanese izven polarnega pasu.
Samo v razmislek: meritve celotnega CO2 na Havajih, na gori Mauna Loa, na višini 3397 metrov, so pokazale v maju 2024 povprečno 427 ppm CO2 (molekul CO2 na milijon vseh molekul v zraku), ki z letnimi časi še niha gor in dol. Če preračunamo v odstotke (delimo z milijonom in pomnožimo s sto), dobimo 0,0427 odstotka CO2 v zraku. Več znanstvenikov, tudi naših, je ocenilo prispevek človeštva na okrog 5 odstotkov celotnega, torej je naravnega izvora 95 odstotkov. Pet odstotkov pomeni 21 ppm ali 0,0021 odstotka celotnega CO2 v zraku. In zaradi te malenkosti smo vpeljali davek na CO2, katerega namen je zbiranje denarja, spet iz enega žepa, ki ga na škodo gospodarstva praznimo, v drugega, ki ga zapravlja brez učinka na podnebne spremembe.
Politika je povsem »pozabila«, da več CO2 pomeni več pridelka, več hrane, več gozdov, saj se spomnimo iz osnovne šole fotosinteze, procesa dihanja rastlin, ki nam dajejo tudi kisik. In res, Nasa je ugotovila iz vesoljskih posnetkov, da postaja naš planet zaradi rasti CO2 bolj zelen. To je pravi zeleni prehod. Namreč, mala ledena doba se je končala okrog leta 1850, doba stradanja in smrti. Od takrat se planet segreva in CO2 ustrezno zviševanju temperatur tudi raste.
In ne pozabimo, od sonca segreto kopno in oceani (teh je 70 odstotkov površine) oddajajo toploto in skoraj vso (80 odstotkov) pobere voda, vlaga v zraku, ki jo je od 1 do 5 odstotkov. Voda obenem prevzame še velik del toplote ogljikovemu dioksidu, tako da se nam res ni treba bati povečevanja CO2.
mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana
