V Galeriji Vžigalica trenutno razstavlja The Miha Artnak, ki je mednarodno pozornost dosegel s sliko Golobica in mir. To je tista famozna slika iz leta 2017, prekrita s ptičjimi kakci, ki naj bi jo umetnik - vsaj tako je pisal The Guardian - za znatno vsoto prodal na Kitajsko. Med vidnejšimi projekti The Mihe Artnaka, ki izhaja iz grafitarske kulture, je treba omeniti še performativno prečkanje ceste zunaj urejenega prehoda (Prečkanje, 2019), v katerem se je spraševal, ali je umetnost nad zakonom, ter utopični projekt Flat Fiat (2022), ko je kovance glavnih svetovnih valut položil na železniške tire, da bi jih sploščil mimoidoči vlak. S tem je želel preprečiti hiperinflacijo, sploščene podobe pa je nato prodal kot digitalne originale NFT. Njegova najnovejša razstava z naslovom Last pa tokrat prevprašuje tematiko lastništva, pri čemer gre umetnik kar nekaj korakov dlje od ideje v teoriji.
Nikoli prej kot v zadnjem letu se še nismo tako od blizu spoznali z umetno inteligenco, ki lahko danes samostojno počne marsikaj. Tudi zato smo hkrati bolj kot kadarkoli obkroženi z vprašanjem, na koliko služb lahko računamo, da nam jih bo umetna inteligenca spodnesla. The Miha Artnak je svoj premislek o tem obrnil za 180 stopinj ter slike razstavil na način, ki posnema proces generiranja podob umetne inteligence, le da tokrat njeno delo izvedejo ljudje. Fotograf Klemen Ilovar je fotografiral umetnikove izbrane motive, preko kitajskih slikarskih storitev pa je Artnak nato našel kitajske slikarje, ki so te motive upodobili na platnu. Vsako od sedmih del v Galeriji Vžigalica, ki bodo na ogled do 24. marca, ima svoj tip lastnine. Cilj The Miha Artnaka je namreč secirati družbeno razumevanje lastništva ter lastnine, česar se loti z inovativnimi pristopi (ne)lastništva in javne zasebne lastnine. Različne oblike lastninjenja namreč neizogibno pogojujejo tudi človeške odnose ter družbeno okolje. V pogodbah, ki se nahajajo ob slikah, so nadalje natančneje določena pravila igre o lastništvu, količini in rabi. O vsem tem se je Artnak posvetoval tudi s svojim odvetnikom.
Moje, tvoje, najino
Obiskovalci galerije najprej zagledajo velik umetnikov portret. »Lastnost te slike je, da bo moja do konca življenja. Ne morem je prodati, v pogodbi sem se zavezal, da ne glede na to, ali ima to sliko v posesti kdo drug ali mi jo ukradejo, je tako, kot če bi mi ukradli osebno izkaznico. Na koncu mora vedno priti do mene. Ta tip lastništva ne more biti na trgu. Je sicer zasebno, ampak neprenosljivo,« je pojasnil Artnak. Galerijska soba v levem krilu je namenjena zasebni lastnini. V njej je akt dekleta, ki je unikat, omejena serija slik tihožitja ter slike umetnikove mačke. Slednja je produkt neomejene serije, ki jo lahko naroči vsak in tako postane njen lastnik.
V zadnjem prostoru desnega krila so na ogled otroška abstraktna slika, ki ni od nikogar, slika rumenega pravokotnika, ki si jo lahko natisne vsak; v smislu javnega dobrega je namreč dostopna vsem. Simbolizira zastavo osončja, temelji pa na memu, zabavni spletni sličici, ki pravi: »the masculine urge to make art from flags« (možata potreba po ustvarjanju umetnosti iz zastav). V tej sobi je še slika pokrajine, ki je v vaši in moji lasti. O tej je umetnik povedal: »To je unikat. Vsi smo enakovredni deležniki te slike, gre torej za sliko vseh živih ljudi. Če reprodukcija omogoča neskončno serijo, imamo pred sabo nekaj, o čemer sva s pravnikom že spisala neke vrste predlog o sprejetju zakona, s katerim lahko jaz sliko podarim vsem. Bomo videli, kako se bo to obneslo.« Del razstave so tudi komične in družbenokritične slike oziroma memi, ki stojijo pred vhodom v Galerijo Vžigalica. Ena od teh slik sporoča, da sicer gre za razstavo slovenskega umetnika, a s slikami, narejenimi na Kitajskem.
