Jerajeva razstava se upira misli tistega, ki jo je proizvedel, in tistega, ki se jo trudi prepoznati. Jacques Ranciere pravi, da ta nedoločenost postavlja pod vprašaj razmik med dvema idejama podobe, podobo kot dvojnico neke stvari in podobo, pojmovano kot operacijo umetnosti. To pa ni sestavna lastnost vsake podobe, ampak je igra razmikov med več funkcijami podob, ponujenih na isti površini. Jeraj pokaže na razmik med umetniško obliko, obliko, ki jo določa namen umetnosti, in estetsko obliko, ki jo zaznavamo brez koncepta in zavrača vsako obliko končnega namena. Pred nami je umetnost »estetskih idej«, ki se jo da misliti preko koncepta figure in pomeni prepletanje več režimov izraza ter delo več umetnosti in več medijev.
Naslov razstave Z visokim korakom prestopim okensko polico dobro označuje skupino Jerajevih del, ki proizvajajo to nedoločeno stanje med mislijo in nemislijo, med aktivnostjo in pasivnostjo, med umetnostjo in neumetnostjo. Na ogled so izbrane slike, fotografije, video, risbe in grafike iz zgodnje zrele faze Jerajevega opusa, s konca šestdesetih in sedemdesetih let. Prvič doslej je predstavljen Jerajev likovni dialog z literatom Brunom Schulzem. Jerajeve ilustracije Schulzevih kratkih zgodb prikazujejo prehajanje med zaprtimi in odprtimi prostori, kjer se človeška figura in živali izrisujejo z nedoločenostjo, kakor da bi bili mrtvi (Očetova trgovina, 1974). Poteze nedoločenosti se opirajo na tri oblike: ženska figura z mačko in psom »tam zadaj in notri« je dopasna in lebdi, spredaj pa je rastlina, zeleni »listi« in neka zabrisana zlitina, ki leze v prostor slike, kjer poteka ambivalentna igra med agresivnimi barvnimi ploskvami, ki označujejo nestabilnost prostorov. Ne vemo, koga predstavlja, niti tega, kje sploh smo. Slutimo, da se bliža neka nevarnost. Nedoločenost se kaže tudi v izboru časa. Ilustracijo zaznamuje pretekli čas, ki se kaže v njeni teksturi in sivo-črni barvi. Po drugi strani velika kvadratna okna in zrenje figure, refleks svetlobe na očalih nakazujejo na moderni, sedanji čas, ki zanika časovno oddaljenost. Tretja oblika se nanaša na držo figur in živali. Četudi vedo, da jim preti nevarnost, da bodo umrli, nepremično zrejo v prihajajočo kadečo se zlitino, magmo? Zamišljenosti podobe v ilustraciji so nekakšen vozel med temi nedoločenostmi, ki so učinek kroženja namernega in nenamernega, vedenja in nevednosti, izraženega in neizraženega, sedanjega in preteklega med subjektom, ilustracijo in nami. Kustos razstave Gregor Dražil je več načinov reprezentacij Jerajeve podobe uspel nadgraditi skozi sodelovanje z oblikovalko Toni Soprano Meneglejte. Ta umesti Jerajeva dela v subtilno svetlobo in barvne ambiente, sobe z meščanskimi mizicami, lučkami in stoli. V tej konstelaciji so ponujene tri funkcije podobe: identiteta – meščan; namerna likovna razmestitev teles in predmetov v prostoru; v fotografijah pa še mehanistično beleženje, ne da bi vedeli, ali je bilo hoteno ali ne. Brez naslova, 1969 je fotografija, ki prikazuje pogled, za katerega ne vemo, ali je bil slučajno tam ali je bil zrežiran. Pogled je usmerjen v odprto okno hiše, kjer vidimo temo in človeško dlan s prstanom na okenski polici. V tej podobi Jeraj uporabi razmik med umetnostjo in družbeno reportažo. A reportažnost je estetsko urejena, saj so oblike in elementi razporejeni po modernistični logiki arhitektov in oblikovalcev. Tu je predstavljena estetska kvaliteta motiva, a tudi distanca, videz neosebnega beleženja. To, kar počne Jeraj, ni umetniško dodajanje k banalni vsakdanjosti, nasprotno, gre za odvzemanje: banalna vsakdanjost pri Jeraju dobi indiferentnost. Nevtralnost kadriranja doseže nedoločeno omahovanje družbenega prepoznavanja. In prav to nedoločeno omahovanje je rezultat prizadevanja Jerajeve umetnosti, da bi ostala nevidna. To je operacija estetske podobe, ki stavi na možnost vsakega medija, da meša svoje učinke z učinki drugih, da prevzema njihovo vlogo in tako ustvarja nove figure, pri čemer vzbuja čutne možnosti, ki še niso bile izčrpane.
Jerajeva podoba vidi eno samo katastrofo. Kar imenujemo napredek – vedno temelji na rušenju neke celote, ki pušča za sabo izgubljene zgodovine. Banalnost te družbene zakonitosti, ki se iz zgodovine ne nauči ničesar, se razteza v brezosebnost umetnosti.
