Ustvarjalka, rojena leta 1992 v Buenos Airesu, ki je leta 2015 diplomirala, pet let pozneje pa še magistrirala iz slikarstva na ljubljanski akademiji, v svoji praksi, osredotočeni zlasti na telo, nenehno prehaja med sliko in živo umetnostjo; večinoma se posveča performativnim projektom, pri tem pa sodeluje s širokim naborom umetnic in umetnikov z različnih področij. Dela tudi kot producentka sodobne umetnosti v Cirkulaciji 2, že pred leti pa je s Franciscom Tomsichem zasnovala platformo za produkcijo, razstavljanje in raziskovanje performativne umetnosti Translacija/Traslación. Sinoči je v Atriju ZRC predstavila svoj zadnji performans Meso (v produkciji društva Pekinpah), ki ga bo skupaj s soavtoricami – Ivano Kocmur, Lizo Šimenc in Evo Mulej Vrabič – tam še enkrat izvedla danes ob 18. uri.
Kakšno je ozadje performansa Meso, ki ga predstavljate v teh dveh večerih?
Meso je pravzaprav nekakšno nadaljevanje performansa The Following Body, ki je nastal pred dvema letoma in s katerim sem začela skozi umetniško perspektivo raziskovati temo spolnega nasilja ter njegovih posledic; že takrat sem vedela, da bom to tematiko razvijala še naprej. The Following Body se je ukvarjal z vprašanjem, kaj se zgodi v telesu osebe, ki je doživela spolno nasilje, torej s spremembami v prizadetem organizmu: pride namreč do razpada nekega konstrukta jaza, kar lahko privede do psihičnih, vedenjskih in tudi drugih zdravstvenih težav, hkrati pa žrtev doživlja bolečino, ki je zaradi skrajnosti izkušnje sploh ni mogoče ubesediti; zaradi potrebe po zaščiti pred zunanjim svetom in želje po pozabi se tako zapira vase, tragedija pa ostaja zakopana v njej. Toda šele priznavanje spremembe, ki se je zgodila, omogoči njeno razumevanje in sprejemanje. The Following Body je bil vizualna artikulacija teh notranjih konfliktov, pri performansu Meso pa sem se bolj kot na bolečino osredotočila na možnosti njenega lajšanja in procese zdravljenja.
Kako pa je potekalo samo oblikovanje teh projektov?
Pri The Following Body sem izhajala iz pogovorov z žrtvami spolnih zlorab, skozi katere sem pridobila neke izrazne elemente za vsebino performansa; spraševala sem jih denimo, kakšne barve ali oblike so njihovi občutki, povezani z izkušnjo posilstva, in postopoma sem prišla do nabora podob in zvokov, ki sem jih nato uporabila pri gradnji žive kompozicije. Tudi pri Mesu smo s soustvarjalkami začele s pogovori, v katerih je vzniknilo veliko podob ter drugih elementov, nadaljevale pa z različnimi vajami, ki so merile na vzpostavljanje stika s samim seboj in lastnim telesom – torej na obnovitev porušenega mostu med telesom ter mišljenjem, ki nista nekaj ločenega, temveč eno »meso«, kot je njuno povezanost označil Maurice Merleau-Ponty. Skozi dih, glas, gib, dotik in čustveno toplino smo na neki način vzpostavile prostor rituala, kjer lahko z določenimi dejanji prispevaš k nekemu učinku; in morda bi lahko rekla, da ta performans meri na nekakšno holistično sprostitev, ki objame celoten subjekt.
Zanimanje za telo je tudi sicer stalnica v vašem delu – že v prvih projektih ste se lotevali družbenih pritiskov na žensko telo, na primer skozi vsiljene lepotne ideale, pozneje tudi stisk in omejitev telesa kot takšnega. Bi lahko motiv spolnega nasilja razumeli tudi kot skrajno obliko prisil in pričakovanj, ki se vselej vpisujejo v telo?
Nisem razmišljala v tej smeri, čeprav neke povezave skozi represijo nad telesom verjetno obstajajo. Moja osredotočenost na telesno je na začetku res izhajala iz kritičnega odnosa do družbenih standardov in pričakovanj, ki telo spreminjajo v potrošniški objekt, pozneje pa sem se po izkušnji avtoimunske bolezni bolj usmerila k lastnemu telesu in vse od takrat se moje delo dogaja na presečiščih družbene in avtobiografske razsežnosti. Tudi do teme spolnega nasilja sem prišla skozi osebni odnos z žrtvijo spolne zlorabe – to je bil povod, da sem se z njo sploh začela umetniško ukvarjati. Vsi moji performansi pač na tak ali drugačen način temeljijo na osebnih in avtobiografskih povezavah z določeno tematiko.
Po izobrazbi ste sicer slikarka, toda že med študijem vas je pritegovala performativnost in tudi glavnina vaše umetniške prakse se umešča v polje žive umetnosti. Zakaj?
Res je, da vseskozi niham od likovnega proti performansu, vendar je moj odnos do performativnega zelo vizualen: praviloma sledim neki podobi, ki jo želim uresničiti prek razmišljanja o njenem pomenu in jo na tak način napolniti z vsebino. Vedno znova rečem, da pravzaprav ustvarjam žive podobe, podobne tako imenovanim živim slikam, ki so se pojavljale skozi zgodovino, kakor da bi delala neke vrste enodejanke – moji performansi so lahko zelo preprosti, sestavljeni iz ene same akcije, trajajoče v prostoru in času, skozi katero oživljam določeno podobo. Se mi pa zdi prisotnost telesa ključna, vidim jo kot najbolj neposreden in celovit način posredovanja sporočila: gledalec veliko hitreje in lažje doživi neko tematiko skozi občutenje in energijo telesa, s katerim sta skupaj v istem prostoru.
Na svoje telo se rahlo ironično ozrete tudi skozi oznako »največja slovensko-argentinska umetnica«, besedno igro, ki temelji na vaši visoki postavi ...
Rada uporabljam humor, pa čeprav v mojih delih zaradi njihove narave ni vselej prisoten. Toda na splošno vseeno ne bi rekla, da je moje ukvarjanje s telesom povezano z nekoliko izstopajočo postavo, prej se mi zdi, da korenini v moji priseljenski izkušnji. V Slovenijo smo se preselili, ko sem bila stara deset let; zame je to pomenilo hud pretres, čeprav sem znala slovensko. Ob tej izraziti spremembi okolja sem se počutila, kot bi se mi udrla tla pod nogami – bila sem popolnoma izgubljena, postala sem tesnobna in depresivna, zaradi nezadovoljstva ter skrhane identitete sem dolgo bežala pred sabo. Vse to je na neki točki privedlo do prej omenjene bolezni: ker razumsko nisem zmogla razrešiti težav, se je telo uprlo, in takrat sem postala tudi bolj pozorna nanj. Danes vem, kdo sem, našla sem neko notranjo stabilnost, toda proces je bil dolg.
Kako stabilno pa je sploh lahko življenje vizualne umetnice v Sloveniji?
Dobro vprašanje (smeh). Ni lahko preživeti kot umetnik, veliko je dela, vložene energije, v zameno pa pogosto dobiš zelo malo, vsaj v finančnem smislu – in predvsem na začetku se večkrat vprašaš, ali je to sploh zate ali pa bi si bilo bolje poiskati neko navadno službo ter imeti normalno življenje. Umetniki zato običajno počnemo še razne druge stvari, pišemo, se ukvarjamo s produkcijo in tako naprej, kar pa je lahko precej naporno – a tudi stresno, če si časa ne razporediš ustrezno. Biti moraš torej dobro organiziran in ohranjati neki red, ki pa umetniškemu ustvarjanju ni nujno naklonjen; doseči, da ta disciplina ustvarjalnosti ne zavira, temveč ji koristi, je svojevrsten izziv, na katerem še vedno delam (smeh). Vendar mi gre z leti in izkušnjami ohranjanje tovrstnega ravnotežja vse bolje.