»V popolni likovni obdelavi fotografij mu je uspelo ujeti posebno tragično občutenje preprostih in 'grobih' ljudi, markantnih predstavnikov tega dela Evrope. Modele je našel povsod okoli sebe; na ljubljanskih ulicah, kjer je študiral, na Ptuju, kjer je pozneje stanoval, ali v rodnih Halozah, v katere se je vedno rad vračal. Nihče se ni mogel meriti z njegovo osredotočenostjo na obraz,« je ob retrospektivni razstavi zapisal Dnevnikov likovni kritik Vid Lenard. In še: »Njegova fotografija je globoko humana, človek je njen glavni akter, osamljen, zaljubljen in utrujen. V tem realističnem tonu se skriva spekter difuzne osvetljave, temna groba površina in črno uokvirjeni formati.«
Med fotografi v Jugoslaviji je imel največ objav v tujih revijah. Sodeloval je na več kot 1410 razstavah doma in v tujini, imel 180 samostojnih razstav, prejel okoli 550 domačih in mednarodnih nagrad ter priznanj. Za svoj kultni cikel Haložani (1979) je prejel nagrado Prešernovega sklada, dobil je tudi državno odlikovanje red za zasluge za vrhunske umetniške fotografske dosežke (2010), naziv Excellence FIAP (1972) mednarodne fotografske zveze za umetniško fotografijo, nagrado trend za življenjsko delo (2012). O njem in njegovem delu so izdali več monografij ter posneli več dokumentarnih filmov.
»Laskave primerjave Kerblerjevega opusa z evropsko in svetovno priznanimi fotografi so vsekakor zapeljive in utemeljene, vendar ga od njih ločuje izjemna ljubezen in spoštovanje do preprostega človeka, do pozabljenih, na sam rob pozornosti izrinjenih Haloz,« je Boris Gaberščik zapisal v letošnji utemeljitvi nagrade. Na rodni Ptujski Gori je Kerblerjev kultni cikel Haložani od leta 2007 postavljen kot stalna razstava, v Halozah je nastajal tudi njegov antropološko dragocen cikel Koline. Njegov celoten opus, prepreden s spretnim prehajanjem med socialno, dokumentarno in interpretativno fotografijo, je brez dvoma umetnost. Gaberščik še zapiše, da gre za čudovito fresko bivanja in življenja haloških ljudi, ki predstavlja resnično vrednoto nacionalnega pomena.
Fotograf, ki slika
Stojan Kerbler je tisti fotograf, ki za svoje fotografije pravi, da so slike. Skromen visokorasli gospod je vsa leta ostal zvest in blizu ljudem, haloškim gričem in ptujskim ulicam, ki jih pozna do potankosti, jih ima rad in jih torej strastno – slika. Sledil jim je skozi čas, zato je beležil tudi, kako minevajo ali se transformirajo v kaj drugega. Tako nastajajo dragoceni kronološki dokumenti. Gre za na videz majhne zgodbe, v Kerblerjevem primeru slike, ki pa pripovedujejo o velikih, humanih rečeh.
»Jaz Haložanov nisem slikal, ampak sem se z njimi družil, bil sem del njihove sredine,« rad pove. In tudi oni so ga imeli za svojega, v tem pa je tudi odgovor na izjemno posebnost njegovih portretov – na vprašanje, kako mu je uspelo prepričati portretirance, da mu tako prostodušno zrejo naravnost v objektiv. »V domačem okolju se človek počuti varno in se tudi bolj odpre. Svojim portretirancem sem se približal, se z njimi pogovarjal, jih spraševal, in medtem ko so razmišljali, kaj bi mi odgovorili, sem slikal. Da, zelo frontalno, zelo neposredno,« nam je povedal, ko smo ga pred časom obiskali v njegovem ptujskem stanovanju, ki je en velik atelje.
Kerbler za vsako fotografijo ve, kje jo hrani. Več deset let je zbiral tudi fotografije drugih kolegov in njihovih predhodnikov iz Slovenije ter takratne Jugoslavije, skrbno zbrano dokumentacijo pa je potem poklonil več galerijam oziroma muzejem. Velja za začetnika preglednih zgodovinskih razstav o slovenski fotografiji. Po njegovi zaslugi so tako svoje mesto v zgodovini fotografije dobili Fran Krašovec, stari ptujski fotografi, Gojmir Anton Kos, Božidar Jakac. Leta 1969 so ga prvič razglasili za najboljšega razstavljalca v Sloveniji in nato še v Jugoslaviji, prestižen naslov je dosegal še nadaljnjih 12 let. Največ razstav je postavil v Moderni galeriji v Ljubljani in Gorenjskem muzeju v Kranju, za kar so mu podelili tudi Valvazorjevo priznanje.
Sam je svoje fotografije prvič razstavil leta 1960 v Beogradu, prve fotografije pa je ustvaril leta 1953 v temnici Foto-kino amaterskega društva Ptuj. Fotoklub Maribor, ki je bil takrat poleg ljubljanskega, zagrebškega in beograjskega fotokluba sinonim za kakovost, je bil njegova fotografska šola. V mladosti se je uveljavil kot radikalni fotograf. Najbolj prodorni iz Fotokluba Maribor so leta 1971 razstavljali v Rotovžu na za dotedanjo jugoslovansko sodobno umetniško fotografijo prelomni razstavi Mariborski krog. Bil pa je eden redkih, ki ga je kot motiv zanimalo kmečko življenje.
Fotograf je bil v prostem času, fotografiral pa je tudi posebne dogodke in delavce v Tovarni glinice in aluminija v Kidričevem (danes podjetje Talum), kjer se je zaposlil takoj po študiju elektrotehnike in ostal do upokojitve, za njihovo tovarniško glasilo. Takrat je slikal na kakovosten fotoaparat Contax, ki se je uveljavil pred Leico, v tovarni pa so ga kupili za uporabo pri spektrografu. Ampak v te namene ga praktično niso uporabljal, tako da mu je bil ves čas na voljo in je lahko delal tudi svoje fotografije. »Zdaj uporabljam širokokotni Hasselblad, ki ga postavim na stativ; dobro se obnese predvsem pri dvoriščih, kjer lovim minljivost časa, prostorov. Od leta 2007 imam tudi digitalni fotoaparat, a ga uporabljam le za dokumentiranje lastnih razstav, družinsko fotografijo, slikam gasilce, vinske viteze (kar je tudi sam – op. p.), rotarijce.« Fotografije še vedno izdeluje v temnici, ki si jo je uredil kar v eni od njegovih sob v stanovanju.
Med Ptujem in Halozami
Poseben odnos ga veže s Ptujem in Ptujčani – in še kar traja. V Ptuj se je preselil kmalu po študiju, takrat so nastali tudi prvi portreti meščanov, ki so se pozneje znašli v njegovem prvem ciklu Portreti s ptujskih ulic. V ta cikel sodi tudi njegova največkrat nagrajena in razstavljena fotografija Sam (1966). Gre za pretresljiv otroški portret, na katerem je upodobil dečka, ki v prvem trenutku spominja na romskega otroka, a je šlo za fanta iz okoliške vasi, našemljenega v dornavskega cigana, ki se je znašel na ptujskem karnevalu.
Kerbler je bil zvest kronist ptujskega pustnega festivala, vendar pa mu ni, kar je zanimivo, nikoli namenil posebnega cikla. Do njega je imel ambivalenten odnos, sploh zadnja leta, ko se je etnološka prireditev skomercializirala. So pa tam denimo nastali portreti legendarne avstrijsko-ameriške fotografinje Inge Morath, ki si je prišla ogledat karneval iz bližnjega Gradca, kjer je bila posebna gostja. Na ptujskih ulicah je nastal njen prvi portret, na Kerblerjevem vikendu na Ptujski Gori, kjer ga je obiskala, pa še drugi – in zdaj sta del cikla Portreti fotografov. Njenih fotografij ima sicer še veliko, pove Kerbler. Umrla je leto dni pozneje, na fotografijah pa je že mogoče zaznati njeno poslavljanje, otožnost.
Za najpomembnejšega v Kerblerjevi umetnosti je obveljal cikel Haložani. Prve fotografije je naredil na Ptujski Gori, ko še ni imel avtomobila; slikal je domačine in ljudi, ki so prihajali na žegnanje. Nekatere slike so nastale tudi na Janškem Vrhu pri očetovih goricah med trgatvijo, na poti do Ptujske Gore. Tam je recimo nastala Deklica iz Haloz (1972) – pastirica s prašički, ki je ena njegovih največkrat nagrajenih fotografij. Med legendarne se ravno tako šteje fotografija Družina (1973), ki jo je naslikal v Cirkulanah na cvetno nedeljo. Sam pravi tako: »Ko sem se v sedemdesetih letih podal v prostorsko odmaknjene Haloze, sem ugotavljal, kako se je tradicionalno življenje dolgo časa ohranilo v svoji prvobitni podobi. Običaji in navade, ki sem jih slikal, se desetletja ali pa morda stoletja niso bistveno spremenili. Ko sem v Halozah nehal aktivno slikati, pa so se že pojavili asfalt in prvi avtomobili. Danes pravzaprav mojih Haložanov ni več. Tudi očitnih razlik v načinu življenja med mestom in podeželjem praktično ni več.«
Kot kronist običajev in navad uživa pri etnologih in antropologih poseben ugled. Zadnji hip je denimo ujel običaj oziroma družinski praznik, imenovan koline, iz česar je nastal njegov verjetno najboljši, gotovo pa najbolj kontroverzen cikel Koline. »Ta način kolin v Halozah, kot sem ga zabeležil na fotografijah, ne obstaja več. Prašiče se je moralo klati pozimi, moralo je biti mrzlo in moral je biti sneg, da je bilo poskrbljeno tudi za čistočo, konzerviranje. Danes obstaja zamrzovalna skrinja, tudi v Halozah, svinjo zakoljejo v klavnici in pride domov kot že predelano meso.«
Ker je fotografiral klanje živali, te pa na fotografijah delujejo mistično, z avreolo žrtev, priznava, da je na ta račun slišal veliko pomislekov. Sam jih ni imel, res pa teh fotografij dolgo ni pokazal v javnosti. »Nikamor dejansko niso sodile, niti k ciklu Haložani. Še danes ponavadi razstavim samo nekaj fotografij iz Kolin. Te fotografije so premočne, preglasijo preostale.« Jih pa v celoti najdemo reproducirane v monografskem eseju Koline etnologa prof. dr. Janeza Bogataja. »Zanimivo je, da je drugim fotografom, umetnikom najbolj všeč prav ta cikel. Verjetno ljudi te fotografije begajo zato, ker je na njih prisotna smrt. Pogovorom o smrti pa se ljudje izogibamo.«
Še vedno slika, nastajata cikla Dvorišča in Prostori, vezana na Ptuj. In še vedno ga zanimajo posamezni motivi, ki jim bo skozi čas sledil še naprej.
