Bilo je pred nekaj več kot desetimi leti, ko je Vid Brezočnik nazadnje postavil na ogled svoje avtorsko delo. V zadnjih letih je fotograf, ki je tudi grafični oblikovalec in tehnični urednik Dnevnikove priloge Objektiv, zaplul v bolj komercialne vode ter sčasoma začel pogrešati tisto nekaj, kar tli v vsaki ustvarjalni duši. Točno te vrste srbečica ga je znova zagrabila lani, ko se je z bivšim dekletom sprehajal po Križevcih v Prekmurju. Njegovo pozornost je pritegnila zapuščena, zanemarjena hiša. Ko se je odločil popustiti radovednosti, je vstopil, da bi si ogledal, kaj se skriva v notranjosti. Kar je videl, ga je osupnilo. »Ta hiša me je poklicala, če se malo poetično izrazim. Delovala je kot iz nekega drugega časa, bila je vsa zaraščena. Ko sem vstopil, sem lahko samo domneval, kaj se je zgodilo. V dnevni sobi sem na tleh našel mrtvega psa, ki je bil kot mumificiran. Njegovo truplo je bilo nepremaknjeno. Ker je bil na suhem in so bila okna odprta, so se najbrž ustvarili idealni pogoji, da je tako neverjetno ohranjen. Na tem psu sem pravzaprav 'doktoriral', ampak on je samo del celotne zgodbe.« V bistvu je odkril v jantarju zgodovine ujeto življenje neke osebe, ki je v tej hiši živela in tvorila spomine, dokler ni za seboj pustila svojih zadnjih sledi. Serija fotografij, ki bo v Ravnah na Koroškem, v tamkajšnji Galeriji Ravne na Partizanski cesti 8, na ogled do 31. januarja, se osredotoča predvsem na še vedno zelo aktualne teme, kot je vprašanje minljivosti in osamljenosti. »Danes je veliko samote. Vsi se lahko najdemo v prevpraševanju tega, kaj od tebe na koncu pravzaprav ostane,« razmišlja avtor razstave.
Kaj je pokazala obdukcija
Moč podob, ki jih v svojem novem fotografskem projektu razstavlja Vid Brezočnik, ne temelji toliko na nekem umetniško naravnanem poskusu. Zadeve se je raje lotil na dokumentarističen način, brez odvečne kozmetike, saj so detajli v hiši sami po sebi zgovorni. »V tej hiši je bil koledar, mislim, da je bila na njem letnica 1993. Takrat se je življenje tu najbrž končalo. Zgodba, ki se je meni narisala, je ta, da se je moralo v tej hiši zgoditi nekaj hudega. Vemo, da je v njej živela gospa, ker smo to razbrali iz papirjev, razsutih po tleh. Tam so viseli plašči, nedotaknjeni, z ogromno prahu. Ko si prišel v kuhinjo, si videl krožnik, postavljen zraven žimnice. Mestoma se sicer zdi, kot da je nekdo pred leti malo razmetal, kot bi nekaj iskal. Tega ne vemo. Prav tako ne vemo, ali so tega psa pustili in je tam umrl ali pa sploh ni bil njen in je nekako zašel. Intrigantno je ravno to, da si lahko o tej hiši vsak ustvari svojo zgodbo.«
Koncept zapuščenih hiš bo fotograf skušal razvijati še naprej, saj se takšne stavbe ne nahajajo samo v Prekmurju. »Mi tukaj v Ljubljani nimamo kje živeti, ogromno pa je zapuščenih stavb po vsej Sloveniji,« pripomni Brezočnik. Pred časom, še pred nastankom te razstave, je svojemu očetu slikarju potožil, da izgublja smisel. »Zdi se, kot bi bilo vseeno, ali posnameš dobro fotografijo. Vseeno je. Svet bo vseeno šel k vragu. Pa mi reče oče: Ni vseeno. Ti puščaš sled. Tam, kjer si, kjer se giblješ, skupaj z ljudmi, ki so okoli tebe, tam imaš vpliv. Zato ni vseeno in ni brez smisla.« Umetnik ali ne, človekov obstoj nikdar ne izpuhti v zrak. Vedno nekaj ostane.
