»Kazensko mučenje ni katerakoli telesna kazen: je posebna vrsta povzročanja trpljenja, organiziran obred, ki služi zaznamovanju žrtev in in razkazovanju oblasti,« je v knjigi Nadzorovanje in kaznovanje leta 1975 zapisal francoski filozof Michel Foucault. In to, kar vidimo na razstavi na celjskem gradu, v popolnosti pritrjuje tej ugotovitvi.
Do mučilnih naprav v Friderikovem stolpu prispemo tako, da se po strmih stopnicah postopoma spuščamo v rdeče osvetljeno globino; ta rdeča svetloba tega Teatra groze bi bila odlična prispodoba spusta v pekel, škoda, da ji je lučkar dodal še vijoličaste odseve, ki pekel omilijo v nekaj, kar spominja na disko.
Ni poti ven
Razstavljene mučilne naprave so rokodelski izdelki iz obdobja od 16. do 18. stoletja, večinoma leseni, le pranger, sramotilni steber, na katerega so na trgu z verigo priklepali in sramotenju izpostavljali grešnike, je kamnit; po obliki nekoliko spominja na bosanske stečke. O tako imenovanem čarovniškem stolu, stolu z bodicami na sedežu in naslonjalih za roke, izvemo, da je mati Cerkev, pooblaščena za odkrivanje čarovnic, tj. nepokornih žensk, nanj leta 1673 posadila Marino Vukanovec iz Hrastovca, da bi priznala, da je čarovnica. Ta žrtev z imenom in priimkom, ki s prekinitvijo anonimnosti v nas vzbudi podobo realne osebe, s katero se zlahka poistovetimo, je na njem sedela 83 ur. V čevlje so ji vlivali tudi razbeljeni loj, a ni priznala, da zna čarati. Od muk je izgubila razum in kasneje umrla. Če bi priznala, bi zanjo zgradili grmado.
Natezalnica je z navijanjem služila raztezanju osumljenca, ki so mu na njej počasi izpahnili sklepe in natrgali mišice, telo pa podaljšali celo za 30 centimetrov. Ostalih podrobnosti ne gre naštevati.
Na ogled je tudi predmet, ki na prvi pogled spominja na egipčanski sarkofag, le da je ta pokončen in vanj niso spoštljivo polagali mrtvih, ampak žive. Potisnili so jih v te stoječe krste, kjer so jih čakali ošiljeni koli; delo so končala vrata, ravno tako polna konic, ki so se, ko so jih zaprli, zadrla v nesrečnika.
Mučenje je bilo v prvi vrsti namenjeno »izžemanju resnice«, torej izsiljenju priznanja zločina, opozarja dr. Andrej Studen, kustos razstave; šele po priznanju je sledil izrek kazni. A te premnogi, ne krivi ne dolžni, niso dočakali ne živi ne zdravi.
Ko se je tortura enkrat začela, nedolžnosti pravzaprav enostavno ni več moglo biti, saj sta bili posvetna in cerkvena oblast v svojih sodbah nezmotljivi in nedotakljivi, obe dani od Boga. Ta pa je, kot vemo, nezmotljiv, pravičen in neskončno dober.
Ritual in katarza?
Javno izvajanje mučenj, kaznovanj in usmrtitev ima dolgo zgodovino in tudi še sedanjost. V prvi vrsti seveda služi ustrahovanju in podreditvi prebivalstva. Da je ljudstvo kdaj navdušeno sodelovalo, ima veliko razlogov: verska indoktrinacija o grehu in kazni, iskanje grešnega kozla, nenehno ustrahovanje, neukost, huda revščina, nemoč in večno pomanjkanje, v katerem je težko razviti solidarnost. Karnevalska brezdušnost je bila morda posledica mešanice strahu in katarze, da je pošast, imenovana vladavina, za nekaj časa sita, da so tokrat odnesli celo kožo.
