Prva razstava je bila novembra lani v galeriji DLUL, nato so jo decembra preselili v Savinov likovni salon v Žalcu in zdaj še v galerijo v Zagrebu. Namen projekta je bil v času dematerializiranih virtualnih svetov posredovati celovito taktilno izkušnjo, ki jo doživimo z dotikanjem in zaznavanjem tekstur gline. Na razstavi štirih kipark naj bi celotna postavitev nagovarjala ob taktilni izkušnji še kinestetični občutek, ki vključuje zaznavo gibanja in sil.
V posebni vitrini je na ogled ta najdeni objekt – torej dve sprijeti telesi, morda v seksualnem aktu ali čustvenem zanosu. V tej kamniti tvorbi opazujemo sprijetost oblik kot tudi sledi nalaganja sedimentov na karbonatno bazo, različne teksture in variacije v velikosti kroglastih oblik in barvnih odtenkov. Glineni artefakti kipark so razpostavljeni na črni podlagi ali visijo s stropa, tako da tvorijo zabavno, mestoma nenavadno in skrivnostno atmosfero.
Značilni konstruktivni postopek v kiparskem oblikovanju Mojce Smerdu je polaganje gline v obliki »kačic«, s čimer posreduje organske oblike, kakor da bi nastale same in skozi čas. Zato sprva preseneti njen izbor 3D-tiskalnika, ki nalaga glino v obliki »kačic« in tvori identično obliko, kot jo ima najdeni objekt, le velikost je različna. Računalniški program je »prebral« dimenzije najdenega objekta, potem pa je tiskalnik s podobnim postopkom, kot ga uporablja kiparka, poustvaril ta najdeni objekt skozi številne replike. Kdo je potemtakem avtor oziroma avtorica nastale rešitve? Mislim, da gre za uspešen spoj narave, tehnologije in umetniške domišljije.
Klasično oblikovanje gline z rokami je še najbolj vidno pri Poloni Demšar, ki pa se je najbolj oddaljila od same oblike najdenega objekta in poudarila človeška čutila v formi glinenih »posod«. Nastala je posrečena družina nekakšnih škratov, ki s svojo razporeditvijo čutnosti od okusa do sluha vnašajo otroško igrivost v konstelacijo Taktilij. Posebno so me nagovorile kroglaste in sprijete oblike druga vrh druge izpod rok Dani Žbontar, ki pod svojo zrnasto teksturo skrivajo nekaj, kar je lahko ostanek človeške civilizacije ali pa narave. Prepričajo s svojo unikatno teksturo, rahlo variacijo oblik in s količino, ki omogoča neštete postavitve. Sugestivne kroglaste oblike, »sprijete« druga vrh druge, namreč obdelujejo človeške asociacije na organske oblike, kakor je tudi najdeni objekt, in tvorijo ostanke domnevnih človeških artefaktov iz narave. Leteči in ležeči glineni objekti Paole Korošec pripovedujejo zgodbo o nastanku okrogle forme, ki vključuje perforacije in negativni prostor. Njena bela glina in dinamična večnivojska umestitev na Taktilije tvori dragocen prispevek, ki razstavo nadgradi v kinestičnem občutenju kakor tudi v postavitvi, saj nastane nekakšna instalacija. Šele njeni beli, ranjeni in nežni ostanki zaokrožijo zgodbo o nastanku oblik in življenja kot takega.
Razstava Taktilije je biser sodobnega kiparstva v glini, saj različne barve gline in umetniške postopke v skulpturah interpretira v vse bolj smelih postavitvah, ki rastejo iz razstave v razstavo in tvorijo vedno zanimive variacije osnovne zgodbe. Neustavljiva sugestivna moč oblik v tovrstnem prepletu s konceptualnimi nastavki, ki obdelujejo ideologije novih tehnologij, organskih oblik in čutnosti od dotika do telesnega občutenja, lahko predstavlja novo »znanje«, v katerem se subjekt ponovno poveže v duševno, telesno in čustveno celoto.
