Te dni smo se skozi razstavo Čas teče, ki je na ogled v Galeriji DLUL, sprehodili z avtorjem risb, ilustracij, karikatur in stripov Marjanom Mančkom, starosto slovenske ilustracije, ki je opremil več kot dvesto knjig – z ikoničnimi likovnimi upodobitvami junakov, kot so Mojca Pokrajculja, Pedenjped, radovedni Taček, Cufek, medvedek Brundo, Modri medvedek, Dajnomir in Miliboža iz Hribcev (slovenska različica Kremenčkovih), junaki Kozlovske sodbe v Višnji Gori, Peter Klepec, kraljična na zrnu graha in še vrsta drugih likov, ki so zaznamovali naše otroštvo. Vsi ti junaki so nastajali tudi s pomočjo Mančkove soproge Marte, ki njegove junake redno opremlja z barvami.
»Njegov pozorni, široki pogled na življenje in svet je neposreden, brez pretvarjanja ali idealiziranja in želje po všečnosti, vselej pa z dobrohotno naklonjenostjo, radoživostjo in simpatično hudomušnostjo. Njegova risba kljub teku časa ostaja brezčasna,« pravi kuratorka razstave Bernarda Stenovec.
S prstom po pesku
Med ilustracijami pa so denimo Notredamski zvonar, obešenjaška risba iz romana Krleže, motivi iz Kozlovske sodbe v Višnji Gori, ilustracije na besedila Nika Grafenauerja, vse do zadnjih, med katerimi je Na okop, uboga gmajna, kjer petelin na kupu gnoja kliče svoje kokoške. »Vedno najprej rišem s svinčnikom, šele nato s tušem – in takrat zares uživam, takrat sem v svojem elementu.«
Med novejše ilustracije sodijo tudi tiste, ki jih je uokviril že za razstavo Od muhe do slona, ki je bila v Galeriji Krka v Novem mestu in so polne živalskih junakov, ter ilustracija, ki jo je lani narisal za Cicibana, pod pustno pesem avtorice Anje Štefan. Pravzaprav edina risba na razstavi je iz snemalne knjige za risani film, da je pokazal, kako širok je njegov opus, vsa preostala dela so karikature, ilustracije ali stripi. »Rad rišem posebne like, karakterje, in vsak je lahko malo drugačen. Tudi če rišem živali, jih rad rišem tako, da jim dam neki značaj,« še pravi avtor, ki zna značaj vnesti tudi v svoje znamenite lune in sončke.
Humorni pogled na svet
Povedal je še, da mu je bil humor vedno osrednje vodilo, že odkar je njegov oče domov prinašal Pavliho in je kot srednješolec natančno prerisoval karikature drugih, nato pa v časopisu objavljal tudi sam. »Ta duhovita plat predstave sveta mi je bila vedno blizu,« ni bila pa dovolj blizu komisiji, ki ga kot samouka ni sprejela na likovno akademijo (doštudiral je potem filozofijo), čeprav je bila med predloženimi deli tudi v Skopju nagrajena karikatura.
»Niso bili preveč naklonjeni ilustraciji, predvsem pa ne karikaturi, pa tudi sam še nisem toliko dozorel. Če človek veliko riše, kar sem potem počel petek in svetek, najde svoj stil, ki ga lahko razvija naprej. Vzeti si je treba čas in imeti veselje do risanja.«
Še vedno riše s svinčnikom, »računalnik pa mi omogoča, da svoje delo pošljem uredniku Cicibana, kar je bilo včasih s pošto bolj zapleteno, večkrat je kakšna risba v uredništvo pripotovala z zamudo. Sicer pa računalnik pri svojem delu uporabim le toliko, da kakšno malenkost popravim v photoshopu. Lani sem izdelal risbo z računalnikom, pa ženi ni bila tako všeč.«
V galeriji so svoje mesto dobile glinene figurice, ki so jih po ogledu razstave ustvarili otroci. »Med njimi vidim kar nekaj Hribcev; morda so tako priljubljeni liki, ker imajo dolge nosove in jih je lažje spraviti v tri dimenzije. Sam se tega nisem lotil, čeprav sem razmišljal o lutkovni predstavi, pa se ni izšlo,« je še povedal ilustrator Manček. Sicer je ustvaril pet likovnih zasnov za lutkovne predstave in deset kratkih animiranih filmov. Med številnimi nagradami so Levstikova nagrada za življenjsko delo (2007), nominacija za Andersenovo nagrado (2016), nagrada Hinka Smrekarja za življenjsko delo (2016) in nagrada Saše Dobrila za življenjsko delo na področju animiranega filma (2023).
