Razstava je majhna po velikosti in revna po uporabljenih materialih. Železnikar razstavi arhiv, ki ga lahko umestimo v predalček post spletne umetnosti, ko net art pripotuje v fizični prostor. Odlična konceptualna domislica, da umetnine, ki imajo tako kratek življenjski rok, umetnik pokoplje kar sam. In ker to stori analogno, jih prikliče iz internetnega podzemlja in jim ustvari fizični spomenik ter hkrati opozori na pomembna vprašanja arhiviranja spletne umetnosti.
Mediji, torej gradniki in nosilci Železnikarjevih del, so predvsem spletne strani in aplikacije, e-knjige, diskete, dodatki za brskalnik firefox in drugo, kar s spremembami v razvoju tehnologij skorajda ne deluje več ali pa je delovanje projekta vsaj močno okrnjeno. Petnajst razstavljenih del je poetičen fizični arhiv trenutka v izginjanju spletne umetnosti prvega vala.
Zgodnjih del spletne umetnosti danes ni več mogoče videti v kontekstu, v kakršnem so nastala. To je bil čas brez družbenih omrežij, čas z dolgočasnimi zasloni, spletna povezava je delovala počasi in prenesla le manjše količine podatkov. Sredi 90. let se je Železnikar lotil e-literature, ki je nastajala z bralčevo aktivno vključenostjo na spletu, torej interaktivno. Literatura v gibanju. Pri tem se je zavestno navezoval na umetnostno tradicijo konceptualne umetnosti, mail arta, konkretne poezije, ki je bila interaktivna, le na drugačen, fizičen način.
Podobno, kot so umetniki že od nekdaj ustvarjali arhive lastnih del, kadar tega niso počele za to poklicane institucije, je tokrat arhiv ustvaril Železnikar: »Avtor je za vsak predstavljeni projekt pripravil poseben klasifikacijski list, ki vključuje podatke z datumom rojstva, razlogom smrti, datumom smrti, klasifikacijo in opisom dela. Dodano je tudi vizualno gradivo, vendar le fragmentarno, saj posnetki zaslonov ne obstajajo, določeni fragmenti pa enostavno niso primerni za tisk ali so popolnoma nedostopni.«
In kakšna so Železnikarjeva dela, kot jih beremo iz arhiva? Poetična in humorna obenem, pa tudi bolečina se skriva v njih. Najstarejše razstavljeno delo [Špelo] v svoji sobi zebe (1996-7), oziroma bolje spomin nanj, saj delo ne obstaja več, je ljubezenska poezija, ki se je spreminjala z bralčevimi intervencijami. S strežnika jo je leta 1997 avtor izbrisal sam. Delo Asciidarij, kjer je uporabnik besedilo vpisoval, ono pa je samo tvorilo vzorce na ekranu, je postopoma in pod različnimi imeni nastajalo od leta 1999 in na neznani datum izginilo zaradi nezdružljivosti uporabljene spletne tehnologije z današnjo.
Ravno prav »geekovska«, da jo razumemo tudi navadni uporabniki računalnika, na trenutke humorna, poetična razstava v Šiški je vredna ogleda. Hkrati nam, posebej pa muzeju sodobne umetnosti, zastavlja zelo resna vprašanja. Se pred našimi očmi godi izbris dela umetnosti in bomo to dopustili? Bomo arhivirali sodobno umetnost, ki je v času svoje pojavitve sodila v mednarodne vrhove net arta, ali bomo počakali, da bodo od nje ostale le še legende in osebni arhivi?
