Nizozemski GUP Magazine je ena vodilnih publikacij v Evropi in tudi širše na temo sodobne in konceptualne fotografije ter fotoknjig. Na izboru Fresh Eyes pred dvema letoma so slovenskega fotografa in vizualnega umetnika Nika Erika Neubauerja, ki med drugim fotografira tudi za naš medij Dnevnik, uvrstili med najperspektivnejše evropske fotografe. Istega leta je bil Neubauer nominiran za nagrado Oskarja Barnacka.
Nagrajujejo ga tudi doma: leta 2021 mu je Društvo novinarjev Slovenije podelilo nagrado čuvaj za portret policista z zarošenim vizirjem, nazadnje pa ga je porota pohvalila za serijo fotografij protestov proti pogoju PCT v Ljubljani; zmagal je v sekciji fotoknjig na Belfast Photo Festival na Irskem, te dni pa se je znašel med nominiranci za osrednjo nacionalno nagrado za mlade vizualne umetnike, nagrado skupine OHO, ki jo bodo podelili maja. V Muzeju novejše in sodobne zgodovine bodo 9. maja odprli tudi razstavo njegovih fotografij na temo protestov v Sloveniji, ki jo spremlja nova fotoknjiga, to pa bo fotograf predstavil že 18. aprila v galeriji Fotografija.
Kdaj ste pridobili samozavest, ki je potrebna za mednarodno prepoznavnost?
Že ko sem začel fotografirat, sem vedel, da je to prava stvar zame. Leta 2015 sem dobil prvo nagrado, kar me je še bolj spodbudilo, da skušam s fotografijo narediti čim več. To samozavest sem v bistvu dobil doma, od očeta prevajalca Nikija Neubauerja, ki me je spodbujal, da je v življenju treba kar poskusiti, večkrat poskusiti, in da je na splošno treba reči stvarem da. Poskusiš in potem razmišljaš, ko se stvari že zgodijo. Mama je bolj pragmatična in me je opominjala na eksistenco, a so se stvari nekako zložile. Danes je redna gostja mojih razstav. Pomembna mi je podpora domačih, partnerice in njene družine, kajti potem lahko tudi uspehe in ne nazadnje fotografije s kom delim.
V družini ste edini fotograf, ampak estetiko imate nekako v genih, kajne? Vaš dedek Henrik Neubauer je koreograf, baletnik, dolgoletni direktor ljubljanskega poletnega festivala.
Nekaj je očitno na tem, nisem imel pa nobenega neposrednega vpliva na svojo fotografijo. Res smo veliko potovali, obiskovali muzeje, galerije, to se najbrž pozna. Fotografija me je zares zadela na Dunaju, imel sem petnajst let, ogledal sem si razstavo ameriške fotografinje Annie Leibovitz. Ni šlo za njene modne fotografije, temveč tiste iz medvojnega Sarajeva. V spomin se mi je vtisnila fotografija, na kateri na tleh leži kolo, zraven pa se razprostira madež krvi.
Od tu potem vaše zanimanje za navidez nepomembne detajle, ki potem šele skupaj z drugimi elementi na fotografiji ali z drugega zornega kota kontekstualizirajo zgodbo, sporočilo?
Da, ponavadi je tako v fotografiji tudi sicer: osredotočimo se na neki detajl, ga izpostavimo, preostalo pa je stvar občutka. Morda je moja prednost, da sem odraščal v Ljubljani, ki vseeno ni neko velemesto, v katerem vse vrvi od dogodkov; in to me je potem potisnilo v raziskovanje mikrookolij, skozi to pa v iskanje ironije mojega mesta.
Fotografirali ste tudi Belfast,
London, Berlin, Rim ... Kaj vas kot fotografa pritegne v nekem urbanem mestu, ki ga praktično ne poznate, kjer ste prehodno?
Ko vstopim v neko novo okolje, me zanimajo povsem drugačne stvari kot sicer, drugače nastajajo tudi fotografije. Drugačne stvari vidim hitreje, hitreje vidim neko zgodbo, ki bi jo lahko predstavil. Odpirajo se mi novi pogledi, ne poznam ljudi, ne vem, kako se bodo odzvali, če jih bom fotografiral, in potem se mi zdi, da je najtežje fotografirat ljudi prav v Ljubljani, sploh na tržnici, hitro te kdo okrega. V južni Italiji so bili tega zelo veseli, v Londonu so vajeni fotografiranja, saj je veliko turistov in gneče.
Najprej ste hoteli na študentsko izmenjavo v Berlin, v meko bohemskega življenja in neizčrpen navdih za urbane fotografe, pa ste pristali v pristaniškem mestu Bari.
To je bila najboljša stvar, ki se mi je lahko zgodila. Tja se zdaj večkrat vračam, ponovno maja, ko grem na Sicilijo. Najbolj se me dotakne utrip okolja, ljudje – kako govorijo, kako izražajo čustva, kako se odzovejo na to, ko jih fotografiram. Ta surovost in hkrati prisotnost tega okolja me pogreje. Pa seveda kulinarika, bolj umirjen tempo življenja, morje, nekakšno toplo zavetje. Navadil sem se, da so trgovine popoldne zaprte, da vlaki včasih zamujajo, da neki zmenek ob petih pomeni šele zmenek ob šestih. O južnoitalijanskih mestecih imamo predstavo, da so umazana, pa ni tako, sploh Bari je precej čist.
Fotografija na neki način estetizira umazanijo urbanih mest, pografitane stene postanejo uokvirjene umetnine. Fotografijo tudi digitalno obdelate, jo osvetljujete. Gre za neke vrste
manipulacijo?
Res lahko neko stvar povsem estetiziraš, vendar ne bi rekel, da gre za manipulacijo. Pri dokumentarni fotografiji nikoli ne posegam v vsebino fotografije, na primer ne odstranjujem elementov, saj se mi zdijo etični standardi zelo pomembni. Fotografija nasploh je subjektivna in ni neke vsesplošne resnice, vedno gre za fotografov, umetnikov vidik. Skratka, gre za to, kar čutim. Nekaj, kar je za nekoga morda grdo, je meni zanimivo, lepo, in potem na tak način to tudi prikažem. Kot rečeno, fascinira me surovost trenutka, denimo neki zogleneli avto. Potem iščem kontraste v vseh pomenih te besede. Gledalca skušam ujeti nekje vmes, se pravi, da se mu zdi malce smešno in v naslednjem trenutku malce žalostno, malo mu je zanimivo in malo banalno. Zelo veliko je slojev, denimo neka fotografija je dokumentarna, ker predstavlja dogodek, je surova, ker prikazuje nasilje, in je hkrati humorna, ker gledalca napelje k drugačnemu razmisleku, pogledu. Dobra fotografija ni nikoli premočrtna.
Na ulici delaš instinktivno, vseeno pa gre za neko spretnost – ne razmišljaš, ampak samo vidiš in začutiš. To se mi zdi največji avtorski doprinos k fotografiji. Imaš veliko znanja, tudi zgodovinskega, in potem ti je na terenu, ko ni časa za razmislek, takoj jasno, ali bo nekaj funkcioniralo ali ne. Včasih se stvari tako zelo ujamejo, da je vse skupaj že kičasto, kot neka roža v naravi, ki je nočeš utrgati, ker je tako lepa.
Na temo protestov v Sloveniji nastaja razstava in je nastala nova fotoknjiga. Proteste ste fotografirali prostovoljno. Bi nastale drugačne fotografije,
če bi dogodek pokrivali za Dnevnik?
Zagotovo. Ni problem sama estetika bliskavice, malenkost morda, saj si ne bi upal iti tako daleč z razsvetljenimi figurami, kot sem storil; ampak predvsem gre za to, da sem lahko dejansko iskal momente, ki niso zanimali nobenega drugega fotoreporterja. Znašel sem se na nekih zanimivih položajih, portretiral sem neke naključne ljudi, njihove poteze. Tista ena fotografija, ki je potem objavljena v časopisu, pač mora prikazati celoto določene situacije, za kar je treba narediti več takšnih fotografij, ne zgolj ene. Veliko časa se porabi, da loviš tisto, kar zanima časopis, ni pa časa, da bi fotografiral, kaj piše na transparentu zadaj ali pa kakšen selotejp je bil uporabljen.
Lahko kaj več poveste o vaši estetiki presvetljevanja likov na fotografiji?
Gre za navadno bliskavico, ki je ne nadzoruje fotoaparat, temveč jo manualno nadzorujem sam, zato ker pač to, kar fotoaparat vidi kot pravilno, ne bo na koncu to, kar iščem jaz. In potem se malo igram s presvetlitvami. Začelo se je tako, da sem hotel poskusit nekaj novega, in dogodek kot protest je bil super, ker se ljudje zavedajo, da bodo fotografirani. Tako legalno kot pravno imaš kot fotograf pravico fotografirati in imaš malce več možnosti se izražati kot kje drugje na ulici. Skozi fotoknjigo se vidi, kako sem to tehniko počasi dodeloval.
Vas zanima tudi vojno
fotoreporterstvo?
Iskreno ne, ne bi se dobro počutil. Že na protestih v Sloveniji mi kdaj ni bilo prijetno, je pa res, da te adrenalin na neki način pelje naprej. Veliko je bilo etičnih dilem, kajti fotografiral sem stvari, ki jih počnejo ljudje in niso v redu. Kakšna je bila potem moja vloga tam? Ustaviti jih nisem mogel, morda sem jih s fotografiranjem celo spodbujal. Obiskoval sem delavnice znanih fotografskih agencij in na eni je predaval Christopher Morris, sloviti vojni fotograf. Ko sem videl, kako prenaša s sabo breme vseh teh travm, ki jim je priča, si res ne želim fotografirat vojne. Naj delajo to tisti, ki čutijo, da so poklicani za to. Drugače pa so časi vojnega fotoherojstva, katerega predstavnik je bil Robert Capa, mimo. Mediji bi morali biti pozorni, kdo nekaj fotografira, in v ospredje potiskati zgodbe lokalnih fotografov.
Če so bile v prvi fotoknjigi fotografije črno-bele, so v novi barvne. Se poslavljate od črno-bele tehnike tudi sicer?
Ta prehod od črno-bele fotografije k barvni je prišel organsko. Včasih sem več fotografiral na film, všeč mi je tudi proces, ko ga sam razvijaš v temnici in imaš nadzor nad nastajanjem fotografije, kajti potem tudi bolj razmišljaš o vsem, že ko fotografiraš. Še zdaj kdaj naredim črno-belo fotografijo. Skozi fotografski jezik veliko raziskujem, ne omejujem se z nečim, kar sem našel, in bi se potem držal samo tega. Uporabljam različne fotoaparate, različne velikosti filmov, snapshot utrinke s telefonom, ves čas menjam opremo, odvisno od situacije.
