Oblikovalskemu kolektivu Grupa Ee že dobrih dvajset let uspeva ustvarjati premišljene oblikovalske stvaritve, ki so pomembno zaznamovale slovensko kulturno krajino. Zaradi tega so si tudi prislužili nagrado Prešernovega sklada za leto 2024, za katero si niso niti mislili, da jo bodo dobili.

Grupo Ee trenutno sestavljajo oblikovalci Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović in Damjan Ilić. Kolektiv, ki se danes ponaša z impresivnim opusom, so ustanovili leta 2005, da bi lahko skupaj delali pri večjih projektih, si med seboj pomagali in da se jim ne bi bilo treba zaposliti v kakšni agenciji. Njihovi naročniki so pomembne kulturne ustanove, galerije, festivali in založbe. Med njimi so Slovensko mladinsko gledališče, Gledališče Glej, MGLC – Mednarodni grafični likovni center, Kunstverein Hannover, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, steirischer herbst – štajerska jesen v Gradcu, ki je interdisciplinarni festival sodobne umetnosti, galerija P74, Teden slovenske drame in Gibanica – Bienale slovenske sodobne plesne umetnosti.

Ustvarjalnost Grupe Ee poganjajo medsebojno sodelovanje, podrobno poznavanje tematik, povezanih s posameznimi oblikovalskimi projekti, ter končni izdelki, ki so se večkrat razvili tudi kot rezultat eksperimentiranja in iznajdljivosti. V obdobju vsesplošne vizualne nasičenosti je svojevrsten izziv s podobami nagovoriti ljudi. V delovnem studiu Grupe Ee na ljubljanskem Taboru smo se z omenjeno trojico med drugim pogovarjali o tako imenovanem plakatiranju na črno, prebliskih o njihovem delu, umetni inteligenci in o tem, zakaj ustvarjalnega užitka ne smemo prepustiti računalnikom.

Kako kot oblikovalci gledate na vizualno podobo Ljubljane, v smislu plakatov, ulične umetnosti, oglasov?

Ivian: Plakati so odsev časa, družbe in prostora, v katerem živimo. So takšni, kakršni so. So dobri in slabi. Razmišljati o tem, da bi bilo drugače, nima smisla. Bolj problematična je umestitev plakatov v prostor. Tu bi se lahko kaj naredilo, a to ni več del oblikovalskega poklica. V mislih imam denimo veleplakate, ki so nalepljeni po vseh kozolcih. Takšne prakse že pomenijo skrunitev vizur. V Ljubljani pa najbolj pogrešam prostore za črno plakatiranje.

Damjan: Po Ljubljani namreč ne smeš na črno plakatirati, razen na nekaterih lokacijah.

Ivian: Ko hodiš po večjih mestih, lahko to bolj občutiš, zato je vse bolj živo, pravzaprav še manj urejeno, a prav to daje prostoru utrip in svobodo. Pri nas pa je vse zelo omejeno in striktno. Neke vrste urejeno onesnaževanje.

Torej je na dlani ideja o zaskvotanju kakšne stene? Da ne bodo povsod samo dame v erotičnem perilu.

Ivian: Plakatiranja na črno nekaj sicer je, a je že skoraj podobno grafitiranju. In navadno je omejeno na format A3. Manjkajo prostori, kjer bi lahko nalepil plakat brez strahu, da te bodo zaprli ali da boš moral plačati kazen.

Damjan: Podjetja, ki imajo polno teh omaric, denimo Elektro Ljubljana – na njih ne boš videl nobenega plakata. V Berlinu so vse elektroomarice polepljene. Ne vem, kakšen je tam sicer dogovor, a vse to te napelje na misel, da postaja svet čedalje bolj privatiziran. Nihče ne dopušča takšnih stvari, ne mesto ne podjetja. V tem je problem.

Mina: Če smo pa najlepše mesto na svetu (smeh).

Damjan: Tako lepo, da kar pozabim …

Kakšen je vaš proces dela glede na to, da ste trije?

Mina: Na začetku vsak dela pri različnem delu projekta, nato pa ob delu ugotoviš, kaj ti najbolj ustreza in v čem najdeš največ svobode, da lahko najbolj izkoristiš svoj potencial in se lahko najbolje izraziš.

Ivian: Ko se lotimo projektov, se jih lotimo brezglavo. Brez koncepta, brez ideje. Potem pa nekaj mečemo skupaj (smeh preostalih dveh). Skozi proces dela se stvari prečistijo, usmerijo in dobijo svoj smisel. Pravzaprav gre pogosto za eklektični pristop, ki nam omogoča avtorsko svobodo ob sočasnem upoštevanju tradicije.

Damjan: Pri projektih, kot je Mladinsko gledališče, smo si pri konceptu zadali, da bomo ptiča pustili pri miru in delali povsod okoli njega, pri čemer ptič izstopa prav zaradi te čistosti. Pri Gleju pa podoba ni poudarjena na vizualnem logotipu, temveč predvsem na zvočni uporabi imena, denimo »Glej, gledališče« ali pa »Glej, se vidimo«. Tako je nastala enostavna prepoznavna črno-bela podoba. Tudi zato, ker v Gleju niso imeli veliko denarja za oglaševanje in smo se morali znajti.

Mina: Radi imamo zlasti dolgotrajnejše projekte. Projekt v Gledališču Glej smo, kot je omenil Damjan, peljali iz neke čistosti. Ko se je umetniško vodstvo menjavalo, smo lahko tudi mi zapeljali našo podobo drugam in jo razvijali naprej. V procesu oblikovanja smo preizkušali tudi različne vrste tiska in papirja. Tudi glejevci so bili zelo neobremenjeni. Veselili so se tega, da niso vedeli, kaj točno bodo od nas dobili.

Damjan: Pustili so se presenetiti. To je dandanes zelo dobrodošlo.

Mina: Res je. Glej je bil za nas neke vrste projekt za raziskovanje. Imamo tudi tiskarja, s katerim zelo radi sodelujemo in lahko skupaj eksperimentiramo. Veliko nas je naučil o tiskanju. Do njega lahko gremo kadar koli.

Bi držalo, da za dobrim oblikovalcem stoji dober tiskar?

Mina: Našemu tiskarju je ime Stane Peklaj. Dela v … garaži?

Ivian: Ni garaža. Tiskarna je (smeh). Ima pa takšno »garažno vzdušje«.

Damjan: Dober tiskar je. On je legenda.

Si pri oblikovanju kaj pomagate z umetno inteligenco ali se ji raje izognete?

Damjan: Photoshop zdaj ponuja umetno inteligenco, a to je loterija. Včasih naredi, kar hočeš, včasih je lažje, če se zadeve lotiš sam. Nismo še tako daleč, da bi nas zamenjala. Sicer pa bo to, kar delamo mi, torej veliko projektov za javne institucije, kot so denimo galerije, v katerih za umetnika oblikuješ katalog, zmeraj delal človek. Komercialne stvari, oglaševanje pa bodo najbrž res šle v smeri umetno ustvarjenih zvokov in podob.

Ivian: Zelo pomemben je užitek v ustvarjanju. Umetna inteligenca trenutno rine prav v to polje ustvarjanja, ne pa v reševanje problemov. Ali bomo ljudje prepustili ta užitek nečemu drugemu ali ga bomo obdržali zase, bomo še videli. Tako kot pri glasbi; ali boš imel bend in boš dal nekomu narediti komade ali pa boš užival v tem, zaradi česar sploh imaš bend. Enako je pri oblikovanju, še vedno je čutiti ta užitek v procesu, zaradi katerega se sploh začneš ukvarjati s tem. Zakaj bi to prepustili računalniku?

Tomato Košir je za Dnevnik nedavno dobro rekel, da bi temu morali reči kolektivna inteligenca, ne umetna.

Ivian: Umetna inteligenca zdaj že črpa iz same sebe. Zanimivo bo videti, kako se bo zgodila še ena nova resničnost.

Mina: Sama sem iskala primere iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja, pri čemer sem morala precej paziti, ali so res avtentični, zgodovinski primeri ali so že umetno ustvarjeni. Nekje sem prebrala, da so danes ti osnovni modeli umetne inteligence, ki so črpali iz resničnosti, veliko bolj cenjeni kot ti, ki črpajo iz že zgeneriranih stvari.

Kako gledate na družbeno kritičnost v dizajnu?

Ivian: Vsi naši projekti se nekako dotikajo družbene kritike, ki na srečo bolj ali manj sovpada z našim nazorom. Nismo še imeli projektov, v katerih bi delali družbeno kritično zadevo ... za kakšne fašiste ali kaj takega. Ne še (smeh). Šalim se. To kritično motrenje je pri nas vselej zaznati.

Damjan: V Kinu Šiška smo pred leti delali plakatno akcijo, v kateri je bila neka nekdanja ministrica brez obraza. Naredili smo, da je »brezobrazna«.

Kaj pa pravite na to, da ste si za
svoje oblikovalske podvige prislužili nagrado Prešernovega sklada?

Damjan: Statistično gledano si ne bi mislil, da se bo zgodilo. Nedavno sta jo dobila Nejc Prah in lani Tomato Košir. Mislil sem si, da dizajn ne bo več nagrajen vsaj naslednjih deset let.

Mina: Nisem si mislila, da jo bomo kdaj dobili. Potem ko je bila ta novica razkrita, pa sem se počutila kar slavnostno. Občutek je zelo lep. Takšna novica doseže širši krog ljudi. Sosedi so mi rekli: »Blok je ponosen nate!« (Smeh.) Presenetijo te odzivi drugih ljudi, da so tudi oni tako veseli zate. x