V sozaložništvu Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in Galerije Photon je po krivici nekoliko prezrt mojster fotografije Janez Korošin dobil svoje temeljno delo – fotografsko monografijo z naslovom Janez Korošin: Ljudje in krajine, Črno-bele fotografije 1960–2020. Izbor fotografij za monografijo je opravil dr. Primož Lampič, avtor obsežnega strokovnega besedila v knjigi in tudi pobudnik za izdajo, sicer pa kustos za fotografijo v MAO, oblikovalec knjige pa je Primož Pislak. Te dni so v kapeli MAO razstavili 17 fotografij, ki so tudi v monografiji, na ogled bodo do 19. maja.
Fotograf v prostem času
Fotograf Janez Korošin je vse življenje služboval kot kemik, medtem ko je bila fotografija njegova ljubiteljska strast, ki mu je zapolnjevala in radostila življenje. Ko se je kot mlad kemik zaposlil v ravenski železarni, kamor so ga poslali iz Ljubljane, se je na Koroškem prvič srečal s fotografijo. Pozneje, ko je že služboval v laboratoriju za optično spektroskopijo na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve, pa se je skupaj s kolegom z inštituta Marjanom Smrketom pridružil Fotoklubu Ljubljana in Fotogrupi Šolt, poznejši Fotogrupi Ljubljana Šolt, kjer so se mojstrili tudi Joco Žnidaršič, Tihomir Pinter, Stojan Kerbler, Janez Pukšič in Tone Stojko.
Za fotografijo je prejel številna domača in mednarodna priznanja ter nagrade – Fotozveza Jugoslavije mu je podelila naslov mojster fotografije, Fotografska zveza Slovenije priznanje Janeza Puharja za življenjsko delo v fotografiji, od mednarodnega fotografskega združenja FIAP pa je prejel naziv ekscelenca FIAP.
Izrazit figuralik
Veliko tematsko različnih ciklov je ustvaril, njegove najljubše teme pa so portret, žanr in krajina. »V temelje njegovega ustvarjanja je vgrajen realistični pristop, tu in tam pa naletimo tudi na podobe, ki presegajo izhodiščno narativnost posnetka in prestopajo v polje modernistične likovnosti,« ocenjuje kustos dr. Primož Lampič, ki umetnika vidi kot izrazitega figuralika. »Portreti so nastali predvsem v sedemdesetih letih, pri čemer so podobe večinoma nekoliko trše kopirane, kar je bilo v sedemdesetih letih med šoltovci pogosto. Manjši del fotografij, zlasti z začetka sedemdesetih let, pa je tudi izrazito zrnat.« Posebnost številnih Korošinovih fotografij je namreč grobozrnata struktura, kar je posledica uporabe filma za filmske kamere, ki se ga razvije »na trdo«, vizualen učinek pa je »peščena« fotografija.
Podobe so pretežno nastale v Ljubljani in okolici ter na Gorenjskem. Fotografiral je instinktivno, znane in neznane ljudi, javne osebnosti, pri čemer ni ubiral enotnega pristopa. »Korošinovi portreti so predvsem rezultat svojevrstnega fotolova na vizualno sugestivne prizore, fotoportreti pa podobe, kjer modernistični ikonoklazem nima moči,« pojasni kustos.
Kustos še izpostavlja, da tudi v odnosu do upodobljencev Korošin ni enoten. Včasih je podoba nastala v tesnem stiku s portretiranci, zaradi česar dobi gledalec vpogled v njihovo psiho. V nekaterih situacijah pa ga je bolj zanimalo okolje, zato je v prvem planu prostor. Odrasli so upodobljeni resno, brez izrazite mimike, otroci pa v nalezljivem nasmešku. Če so ga zanimale interakcije med ljudmi, ki so včasih komične, včasih le nenavadne, večinoma pa dinamične, je s pridom uporabljal pristop, ki ga je v vizualno sfero prinesla fotografija 20. stoletja: možnost upodobitve hipnega stanja.
Dvanajst let do knjige
Fotograf Korošin je še vedno aktiven, še vedno fotografira in razstavlja. Pravi, da je knjiga nastajala kar 12 let, ker pod prejšnjimi direktorji MAO nekako ni dobila dokončnega žegna. Končno pa se je le našel posluh, pri čemer imajo zasluge tudi pobude iz Galerije Photon, kjer fotografa zelo cenijo in kjer so se mu denimo pred dvema letoma ob njegovi 85-letnici poklonili z razstavo Mestni obredi; takrat so bile videne številne njegove še nerazstavljene fotografije.
Korošin pravi, da so tokratni izbor fotografij za monografijo (v knjigi je 150 fotografij, izšla pa je v 300 izvodih) in razstavo v kapelici MAO pripravili drugi, kar je dobro, saj bi sam težko izbral iz arhiva, ki obsega več kot 800 fotografij, številne cikle in tematike, »vsekakor pa lahko rečem, da je dobra tista fotografija, ki ji vpihneš dušo«. Ima sicer neverjeten spomin: vsako svojo fotografijo pozna do potankosti, ve, kje in kdaj je nastala ter s katere pozicije je fotografiral in s katerim fotoaparatom – v njegovi temnici v domači hiši se je v teku let nabralo kar nekaj fotoaparatov in teleobjektivov. Pozna portretirance, njihove zgodbe, okoliščine, predvsem pa ve, kakšen učinek je s fotografijo želel doseči oziroma je dosegel. Je denimo mojster beleženja beline. Vedno jo je znal ujeti na zelo subtilen način. »Moj razmislek je vedno bil, na kakšen način naj bele predmete vnesem na črno podlago, ker to je nekakšen antipod črno-beli fotografiji,« je še povedal Janez Korošin. Ni pa se ukvarjal zgolj s črno-belo fotografijo, njegove zadnje so barvne, denimo cikel iz jeseniške železarne, kjer je več let beležil njen razkroj.
