Obisk v Benetkah se je v zadnjih dneh gotovo opazno povečal. Množice so se na nabito polnih ladjicah zgrinjale v mesto, ki je buhtelo od turistov. Ljudje, ki so prišli zaradi težko pričakovanega in pomembnega umetniškega dogodka, so bili večinoma novinarji in tisti iz umetniškega sveta, ki so si tako ali drugače priborili predčasno vstopnico za vstop na bienale. Uradno ga bodo odprli danes, ko bodo tudi podelili nagrade, med njimi najprestižnejšega zlatega leva.
Umetniška dela na tradicionalnih prizoriščih, od nacionalnih paviljonov do posameznih razstavnih projektov, bodo v Giardinih in Arzenalu na ogled do 24. novembra. Pozornost javnosti je najprej pritegnila novica, da bo dogajanje prvič v zgodovini vodil kurator južnoameriških korenin, Brazilec Adriano Pedrosa. V uradni brošuri je objavil zapis, v katerem pravi: »Razstava predstavlja 331 umetnikov in kolektivov, ki živijo nekje med skupno osemdesetimi državami, vključno s Hongkongom, Palestino in Portorikom – najboljši dokaz, kako so umetniki od nekdaj potovali, se premikali v mnogih, različnih okoliščinah. Bienale arte 2024 osrednji poudarek namenja umetnikom, ki so tujci, migranti, izseljenci, v diasporah, izgnanci ali begunci – predvsem tisti, ki so se premikali med svetovnim Jugom in Severom.«
Pozabljeni ljudje
Tokratni bienale zaznamujejo glasovi pripadnikov staroselskih in drugih marginaliziranih skupnosti, nekateri humorni, drugi precej bolj resni. Brazilski paviljon je pomagala ustvariti Glicéria Tupinambá, v Braziliji znana po svojem aktivizmu in članica skupnosti Tupinambá. »Ideja je predstaviti preteklost, ki se ni izgubila s časom, v smislu, kako ti ljudje živijo danes,« je povedalo dekle. Glavo je imela okrašeno z modrim perjem. »S svojim delom pokaže na ljudi, ki ne obstajajo več v teh oblačilih, kot tudi njihovo trajnost. V ta čas bi radi vnesli nekaj svoje zgodovine.«
V notranjosti enega izmed razstavnih prostorov se je okoli slikarke, starejše gospe, ki je ponosno stala pred sliko velikega abstraktnega križa, ustvaril lok ljudi. Gospa očitno ni bila vajena tolikšne pozornosti. Samia Halabi je Palestinka, rojena v Jeruzalemu. Danes živi v izgnanstvu v New Yorku. Ni ji lahko. »Slika nosi naslov Black is Beautiful. Temelji na izkušnjah afroameriških skupnosti, posvečena je afroameriškemu akademiku Elombeju Brathu.« To je njeno prvo delo, razstavljeno na beneškem bienalu, kar si šteje v veliko čast. Prej se ji nikoli ni zdelo možno, da bi glede na svoje korenine in prepričanja sploh lahko razstavljala na takšnem dogodku. Veseli jo, da se je motila.
Samia Halabi je v preteklosti razstavljala na treh svetovno pomembnih bienalih. Nazadnje v Bejingu leta 2019, davno pred tem pa na tretjem havanskem bienalu leta 1989. »Ta je zame najpomembnejši dogodek, na katerem sem kdaj bila. Bil je najbolj impresiven, egalitaren in dobro organiziran. Bila je čudovita izkušnja.« Zdi se ji pomembno, da v luči medijske pozornosti pove: »Tišina o holokavstu, ki se trenutno dogaja v Gazi, je kriminalno dejanje. Želela bi si več vzdignjenih glasov za Palestino. Mislim, da umetnost ničesar ne spremeni, a lepo je, ko se med seboj povežejo umetniki in umetniški kolektivi, ki se recimo trudijo preprečiti dobavo orožja. Kot Palestinki mi je pomembno, da lahko govorim o naši zgodovini.«
Številni umetniki so vodstvo bienala pozvali k bojkotu izraelskega predstavništva, vendar so bile njihove prošnje neuslišane. Delegacija izraelskih umetnikov se je nato umaknila sama. Na steklo izložbe je nalepljeno obvestilo, ki pravi, da svojih vrat ne bodo odprli, dokler se spopadi ne nehajo in talci vrnejo. Izraelski paviljon varujejo pripadniki italijanske vojske.
Minuli četrtek, drugi dan dogajanja za priprtimi vrati, je pozno popoldne, ko se je ravno lepo ulilo, fotograf Igor Andjelić kot enega od vrhuncev bienala izpostavil javni izraz nasprotovanja dogajanju v Gazi pred izraelskim paviljonom. »Bil je protest proti izraelski okupaciji. Aktivistom so se pridružili umetniki. Začetek bienala je bil v znamenju protesta, blokade. To je bil zagotovo eden od vrhuncev dneva,« je povedal med hitenjem na otvoritev avstrijskega paviljona.
Tudi uspešna slovenska umetnica Jasmina Cibic je obiskala bienale, za katerega sicer pravi, da se ji ne zdi pretirano zanimiv, zaradi »kuratorskega pristopa, zdi se mi ponovljena stara zgodba, lahko bi naredili še kakšne druge vzporednice. Ostajajo v nekem varnem, politično korektnem prostoru.«
