BIO28 bo potekal bo od 21. novembra do 6. aprila, v osrčju večdisciplinarne razstave pa bo premišljevanje o zgodovini in sodobnosti floriografije, skozi katero so ženske upodabljale svoje identitete. Gre za projekt, ki v ospredje postavlja feministična vprašanja in vprašanja, povezana z vlogo oblikovanja v sodobnosti.
BIO28, ki letos praznuje 60. obletnico, bo potekal pod naslovom Dvojna agentka: Govoriš jezik rož? Za kakšen jezik rož bo šlo?
Ideja, ki je v ozadju razstave Dvojna agentka: Govoriš jezik rož?, je pokazati zelo enostaven obrat. V reprezentacijah umetnosti, književnosti in filmih so ženske povezane z rožami. Gre za zelo običajen kliše in letošnji BIO bo predstavljal različna razmerja in metafore žensk, povezane z rožami, pri oblikovanju idej o ženski lepoti, njeni minljivosti in prostorih, ki jih ženske zasedajo v družbi. Pri čemer BIO28 obravnava dvojno vlogo cvetja za posredovanje pomembnih sporočil – kako podobe rož po načelu steganografije prinašajo kodirana sporočila. Na kakšen način je to uporabno? Če razmišljamo v kontekstu oblikovanja, uporabnih in dekorativnih predmetov, ta vedno prinašajo različne vsebinske plasti, imajo namreč veliko več pomenov kot zgolj vlogo uporabne dekoracije. Oblikovanje sicer pogosto povezujemo s produkcijo, lahko tudi s socialnim statusom, a pri BIO ne gre za nič od tega. To ni trgovina ne predstavitev novih proizvodov, temveč prikaz, kako umetniki, oblikovalci, filmski režiserji in pisatelji uporabljajo skrita sporočila. Seveda ne na način, da bi bilo recimo povezano s temnim spletom za slabe stvari, temveč za naslavljanje sodobnih problematik, za komuniciranje s skupnostjo v smeri oblikovanja odpora in vključenosti v to, kar resnično pomeni demokracijo. Gre za prikaz družbenopolitičnega pomena oblikovanja, ki je veliko več, kot običajno slišimo in beremo o njem, češ da gre zgolj za dobrine in potrošnjo. In če se vrnem k naslovu letošnjega BIO, govori o tem, da bomo obiskovalcem razkrili skrivni jezik rož, vendar bodo morali biti pri tem detektivi.
Ta skrivni jezik je feminističen?
Jedro BIO28 je feministična teorija, dejavnost in opolnomočenje. Če za razpravljanje o teh temah uporabimo podobo cvetja, to resnično zadeva ženske in njihovo komodizacijo. Veliko je portretov žensk iz 19. stoletja, upodobljenih s šopkom rož ali obkroženih z vrtom, katerih sporočilo je, kam sodijo ženske, kar so zasebni in ne javni prostori. Nimajo ne pravice govoriti ne do lastne identitete. Govorimo o 19. stoletju, času, ko ženske niso smele študirati, služiti svojega denarja niti niso imele drugih pravic.
Prav vse te vizualizacije, povezane z rožami, ki so videti tako lepo, postavljajo žensko v zelo pasiven položaj in jo hkrati kažejo še v njeni vlogi muze. Te, ki je v navdih velikemu, moškemu umetniku. A prva stvar, ki jo želim poudariti, je, da ko se obračam k zgodovini oblikovanja, se obračam h oblikovalkam. Drugo, kar je zelo pomembno, če povem z osebnega stališča – vzgojena sem bila z idejo o kontinuumu napredka, ki ženskam prinaša vse več svobode. V smislu, da imam sama več pravic kot moja mama in da jih bo moja hčerka imela več kot jaz. Vendar ne, saj so pravice žensk danes zelo očitno ogrožene. A kar je pri vsem skupaj treba poudariti, je, da feminizem ne napada moških in da so feministi lahko tudi moški. Izborjene pravice, ki smo jih imeli za zagotovljene, so zelo krhke tudi v naših demokratičnih državah in še vedno se moramo boriti za enakost. Poleg tega je pomembno usmeriti pozornost obiskovalcev k fantastičnim oblikovalkam v zgodovini oblikovanja in njegovi sodobnosti. Česar seveda ne moremo storiti zgolj z eno razstavo, temveč mora to postati del družbe, vsakdanjega življenja in mišljenja.
Razstava bo zajemala različne medije in discipline, od oblikovanja do vizualne umetnosti, literature, filma in drugo?
Obseg oblikovanja je veliko širši kot zgolj oblikovanje predmetov, saj gre za intermedialnost. Oblikovalci pri svojem delu uporabljajo film, fotografije, risbe in drugo. Pokazali bomo vse to, kar uporabljajo, obenem pa gre tudi za spodbujanje dialoga s filmom, vse od eksperimentalnega filma, saj izum fikcije v filmu pripada ženski, avtorici Alice Guy, ki je imela studio v New Jerseyju in jo je zgodovina filma pozabila. Vključili bomo tudi plakat sodobnega filma Interesno območje, kot tudi posnetek Slavoja Žižka med zalivanjem tulipanov. Del razstave bodo tudi grafično oblikovanje, literatura in sodobni umetniški projekti, med katerimi bo eden na koncu postavitve prinašal sporočilo o tem, da boj za opolnomočenje žensk ni nikoli končan. Razstavo pa bomo začeli z nekaj zgodovinskimi deli iz obdobja art nouveau, ko je bila ženska reprezentacija s cvetjem zelo močna. Predstavili bomo recimo plesalko Loïe Fuller z Lily Dance (v prevodu Ples lilije), ki je revolucionalizirala zgodovino plesa. Celotna postavitev bo pokazala, kako je tema živa in kako so meje med disciplinami preozke. Priča smo razširitvi oblikovanja, ki je način razmišljanja.
Kakšna bo navezava na zgodovino floriografije oziroma jezika rož in njihovih kodiranih sporočil, ki so se popularizirala v viktorijanski dobi?
Floriografija je bila v 19. stoletju predvsem način za izražanje čustev z rožami, čeprav je to takoj postal tudi jezik za druge stvari. Oscar Wilde denimo je na suknjiču nosil zeleni nagelj kot gejevski simbol, in to v času, ko je bila homoseksualnost kriminalizirana. Floriografija je torej skrivni jezik, pri čemer je pomembno tudi 18. stoletje, ko so znanstveniki, še posebej Carl Linnaeus, raziskovali spolnost rastlin. Na razstavi bomo med drugim predstavili modele rož, ki jih je v 19. stoletju izdelovalo nemško podjetje Brendel za prikazovanje produktivne funkcionalnosti cvetja, uporabljali pa so jih v šolah, na znanstvenih oddelkih in drugod. Gre torej za preplet floriografije znanosti in čustev, kar sicer ni tema razstave, pa vendar bi bilo, če lahko tako rečem, naivno misliti, da je znanost ločena od čustev. Zato so pomembni samorefleksija, iskanje novih poti in samoraziskovanje, saj znanost delajo ljudje, ki jih lahko usmerja pristranskost. Je pa zanimivo spremljati razcvet jezika rož v 19. stoletju, ko je nastalo tudi veliko tovrstnih slovarjev. Razvijal se je specifičen jezik, in čeprav je šlo za romanticizem, so obenem nastajale knjige, ki so jih podpisovale ženske. Tako razstava Govoriš jezik rož? pripoveduje o tem, da če ne moreš govoriti s svojim glasom, moraš najti druge načine izražanja. Predstavlja, kako inventivne in pametne ženske izumljajo načine in strategije za izražanje.
Lahko podate še kakšen primer?
Del razstave bo tudi zelo neposreden primer. Gre za valižansko pevko Megan Watts Hughes iz 19. stoletja, ki je izumila napravo, imenovano eidophone. Ta je na podlagi njenega petja ustvarila vzorce, in nekaj teh vizualizacij, imenovanih glasovne figure, bomo na BIO28 tudi predstavili. Dobeseden jezik rož je recimo lahko takšen. Omenila bi še en primer, ki je povezan s pacifistko in marksistično politično teoretičarko Roso Luxemburg in njenimi zvezki herbarijev, ki jih je izdelala v zaporu. Korespondenca iz zapora s prijatelji, še posebej z Mathilde Jacobs, je večinoma potekala prek rož. Desetletja so strokovnjaki o Rosi Luxemburg in njenih herbarijih pisali, kako so ji v težkem obdobju rože zelo pomagale, saj so jo zelo zanimale. Kar ne preseneča, saj je bila ženska, kajne, in so bile rože v zaporu tako zanjo zatočišče. A strnimo: bila je v zaporu, pod nadzorom in spremljali so vse, kar je brala in napisala. Na podlag vseh dejstev so pred približno desetimi leti nekateri strokovnjaki na različnih koncih sveta oblikovali zelo prepričljivo teorijo. Vprašali so se, kako je lahko v obdobju, ko je bila v zaporu, pod njenim imenom izšel manifest za Spartakovo zvezo in je bila še vedno vpletena v komunistično partijo. Prišli so do odgovora, da je skrivna sporočila posredovala preko herbarijev, torej jezika rož. Za kar obstaja veliko dokazov, čeprav herbarijev še niso natančno dekodirali.
Zagovarjate pomen oblikovanja, ki naj aktivno sodeluje pri oblikovanju družbenih in kulturnih sprememb? Kako naj to počne?
Na letošnjem BIO bo vzpostavljena produkcijska platforma, ki jo vodi matali crasset, oblikovalka, ki je bila vključena že v BIO25 in je tedaj ustvarila stalni javni projekt za druženje ljudi v Kočevju. Ideja je, da oblikovalec, ki se ukvarja z družbenimi vprašanji, lahko resnično deluje na ravni vsakodnevnega življenja ljudi. Da ne snuje stvari, ki so le za bogate, temveč da resnično lahko nekaj spreminja, kot denimo prispeva k pogajanjem za javni prostor. Novi projekt matali crasset bo povezan s Fužinami. Poleg tega bo predstavljen tudi projekt mladega oblikovalskega dua dach & zephir o Neizbrisanih, s poudarkom na ženskah. Seveda se zavedamo, da ti projekti morda ne bodo ničesar spremenili, a ne glede na to je pomembno o izbranih temah govoriti.
Kaj so glavna vprašanja sodobnega oblikovanja?
Menim, da ni potrebe, da bi bil politični aktivizem na splošno ločen od umetniške forme. Optimističen pogled pa bi bilo izhodišče, da lahko kateri koli objekt posreduje veliko več kot zgolj estetiko in udobje, da gre torej za različne vsebinske ravni. Ob tem pa je pomembno zavedanje, da četudi le opozarjanje ni dovolj, je to še vedno nujno, saj v javno sfero prinaša pomembne tematike. Če ponovim: oblikovalci niso rešitelji, lahko pa raziskujejo in oblikujejo skupnost, kar počne ravno matali crasset. Poleg tega je v današnjem času, ko lahko izbrišemo kogar koli, s komer se ne strinjamo, če govorimo o družbenih omrežjih, zelo pomembno utrjevati pomen dialoga, četudi gre za nestrinjanje. Primanjkuje razprave, pa ne govorim na politični ravni, temveč v širšem družbenem prostoru, in menim, da oblikovanje prinaša prav to, saj se ukvarja z vsakdanjim življenjem ljudi.
