Posebna vrednost razstave je umestitev Vasarelyevega dela v kontekst jugoslovanskega prostora; s tem kuratorska ekipa odpira zanimiv diskurz o vplivih ter vzajemnostih med umetniki na tem območju, čeprav bi povezave lahko bile še bolj poglobljene. Vključitev slovenskih in hrvaških umetnikov – slikarjev, kiparjev, grafikov in oblikovalcev – je pomembna, saj osvetljuje skupna estetska in konceptualna izhodišča. Predstavljeni ustvarjalci so Vasarelya poznali osebno ali pa so bili z njim povezani prek umetnostnih mrež in sorodnih likovnih raziskav.
Kuratorski pristop poudarja dialog med Vasarelyevim delom in deli regionalnih umetnikov, kar ustvarja zanimive formalne in vsebinske vzporednice. Vendar bi bilo smiselno podrobneje raziskati, kako so se ti vplivi manifestirali v delu Hrvackega, Jejčiča, Gorinška in Renka – ali so ostali zgolj na ravni vizualnih podobnosti ali pa so se razvili v lastno avtonomno umetniško prakso. Dodatno bi prispevali arhivski materiali ali pričevanja sodobnikov, ki bi osvetlili širši kulturni kontekst. Ta manko, ki je pretežno posledica omejenega prostora razstavišča, zapolnjuje odličen katalog z besedili poznavalca Martona Orsza, kustosa razstave Gregorja Dražila in Božidarja Zrinskega, sokustosa razstave, pa tudi Nike Grabnar, ki oriše vzporednice med pedagoškim delovanjem profesorja Edvarda Ravnikarja, arhitekta in ustanovitelja smeri B, ter umetniškimi nazori Vasarelya.
Vasarelyevi premisleki so bili v veliki meri posledica progresivnih demokratičnih sil, ki so tedaj cvetele po vsem zahodnem svetu in povezovale levo usmerjeno mladino, vezano na globalno krizo kapitalizma. Ta družbeni kontekst je pomembno vplival na njegov umetniški izraz in širše razumevanje vizualne kulture kot sredstva družbene spremembe. Bistvo njegove umetnosti je v demokratičnosti, saj je dostopna vsem. Ta ideja je uresničena z idejo multipliciranih umetniških izdelkov ter aplikacijo likovnih zamisli v arhitekturne in celo urbanistične rešitve. Takšna umetnost služi praktičnemu namenu in še poudari vlogo gledalca, ki jo s svojo izkušnjo osmišljuje. Na ogled je tudi delček njegove »likovne abecede« (iz omenjene smeri B), sestavljene iz barv in oblik, z uporabo katere bi lahko slehernik konstruiral umetniška dela.
Razstava je postavljena dinamično, s premišljenim ritmom prostorskih razporeditev, ki gledalcu omogočajo izkustveno doživetje optičnih učinkov in ritmičnih vibracij Vasarelyevih del v jukstapoziciji s posameznimi deli iz zagrebškega (Richter, Picelj, Šutej) in slovenskega miljeja. Kljub temu bi nekoliko bolj razčlenjena interpretacija njegovih metod, tehnoloških inovacij in teoretičnih temeljev lahko še obogatila obiskovalčevo razumevanje.
V celoti gledano je razstava pomemben prispevek k obravnavi Vasarelyeve zapuščine in njene vloge v mednarodnih umetniških tokovih, hkrati pa osvetljuje nekatere manj znane povezave z jugoslovanskim umetniškim prostorom. Obiskovalec tako odide s poglobljenim vpogledom v Vasarelyev ustvarjalni opus in z občutenjem njegovega vpliva na vizualno umetnost šestdesetih in predvsem sedemdesetih let v eni najbolj dinamičnih in kakovostnih umetniških regij v tedanjem zahodnem in vzhodnem svetu – jugoslovanskem prostoru.
