Medtem ko v drugih državah po Evropi in svetu že dolgo poznajo nacionalne registre oziroma sezname, na katere uvrščajo svojo kulturno dediščino, smo v Sloveniji na področju pisne kulturne dediščine tak seznam šele dobili. Iniciativa je sicer vzniknila že pred leti v Arhivu RS, a je trajalo še nekaj časa, preden so nato leta 2020 ustanovili nacionalni odbor Unesca za program Spomin sveta (Memory of the World), ki zdaj sodi pod okrilje nacionalne komisije za Unesco.
Postopek vpisa na seznam
Program Spomin sveta pozna več vrst registrov – mednarodnega, regionalnega in nacionalnega. V mednarodnem registru ima recimo Slovenija trenutno vpisan Supraseljski kodeks iz 10. stoletja, ki ga hrani Narodna
in univerzitetna knjižnica (NUK) v Ljubljani (hranijo ga tudi na Poljskem in v Rusiji) in ki velja za najstarejši
ohranjen pisni dokument v slovanskem jeziku. Odslej pa se lahko pohvalimo tudi z nacionalnim registrom. Članica odbora doc. dr. Ines Vodopivec, sicer pomočnica ravnatelja za vodenje strokovnega dela v NUK, je povedala: »Seznam je pomemben za vsesplošno poznavanje in vrednotenje pisne kulturne dediščine v državi, ki oblikuje identiteto naroda, ter posledično za oblikovanje nacionalnih strategij za varovanje in ohranjanje takšnih dokumentov.«
Na področju kulture so sicer tri reprezentativne stroke, ki pri nas hranijo pisno kulturno dediščino. To so arhivi, knjižnice in muzeji. Slovenski nacionalni odbor je, preden je sestavil seznam, imenoval pododbore s teh področij, v javnost poslal razpis, komisije znotraj pododborov pa so potem pregledale kandidature. Do konca leta 2021 so prejeli 60 kandidatur za vpis z vseh treh dediščinskih področij ter 20 predlogov, ki so jih arhivi oblikovali že v prejšnjih letih.
»Ker gre za prvo takšno nominacijo, je izbor seveda klasičen, denimo Stiški rokopisi kot prva pisana beseda v slovenskem jeziku, Prešernovi rokopisi in podobno. Prejeli smo zelo veliko vlog, tudi za sodobnejše dokumente, a ti se bodo lahko na seznam uvrstili kdaj pozneje. Za več kot deset vpisov naenkrat niti ne moremo poskrbeti, ker se potem izgubi dober vpogled v nominirane predloge. Bomo pa seznam vsaki dve ali tri leta dopolnjevali, ponovno prek razpisa in vlog, ki bodo šle skozi roke odbora in pozneje še komisije. Podoben sistem dopolnjevanja seznama poznajo recimo na Poljskem,« je še povedala dr. Vodopivec.
Od nekdaj del
evropskega prostora
Slovenija ima izredno bogato tako splošno kulturno dediščino kot tudi pisno kulturno dediščino, o kateri pa premalo govorimo in se je premalo zavedamo, je prepričana dr. Ines Vodopivec. »Naša pisna kulturna dediščina priča o tem, da smo nekoč že bili del širšega evropskega prostora, recimo pred 500 leti, če izpostavim Primoža Trubarja, ki je tiskal prve slovenske knjige v Nemčiji. Naši intelektualci so potovali in se družili z drugimi intelektualci po celotni Evropi, teh povezav je bilo ogromno, skupni evropski prostor pa še ni bil zamejen z nacionalnimi državami. Zavedanje o naši pisni dediščini torej priča o skupnem kulturnem prostoru, to pa je ključno za razumevanje in oblikovanje naše identitete.«
Poleg odločevalcev na ravni države je ozaveščenost glede kulturne dediščine potrebna tudi na ravni lokalnih skupnosti, »zato smo v prvi izbor uvrstili knjižnico frančiškanskega samostana v Novem mestu. Takšne knjižnice so imele ogromen doprinos za neko skupnost in to, da še vedno obstajajo, je pomembno tako za kulturnozgodovinske študije kot tudi za varovanje te dediščine na lokalni ravni. Nacionalna knjižnica, muzeji in arhiv smo z zakonom zavezani, da skrbimo za pisno kulturno dediščino, medtem ko druge ustanove ali pa zasebniki, ki ravno tako lahko kandidirajo na nacionalni seznam Spomin sveta, niso in lahko neko svoje gradivo tudi recimo prodajo
v tujino. Vse to lahko presegamo ravno z ozaveščenostjo o pomenu kulturne dediščine,« je prepričana dr. Ines Vodopivec.
