Še najbolj zapomnljiva je bila Lara Baruca s skladbo Banane, ki jo v originalu izvaja Neca Falk, Domiceljeva generacijska kolegica in prijateljica, ki pa to ni več od plošče Ali Ena Leva scena iz leta 1994, ki jo je izdala njena družinska založba. Na njej je raper med drugimi žalil Domicelja. »S tem so mi stopili na žulj,« pravi, čeprav se je potem odzval z vsaj enako žaljivo skladbo Marjetica in Tonček. Danes pa vseeno meni: »Vedno bolj grob postajam verbalno. Ne, nisem bil vedno.«

Kakor koli svobodnjaško vulgaren zna biti Tomaž Domicelj, se mu mesta in pomena v zgodovini slovenske popularne glasbe ne da odreči. Začenši s statusom prvega kantavtorja v deželi. Po mnenju nekaterih je to sicer njegov prijatelj, pokojni Tomaž Pengov, s ploščo Odpotovanja iz leta 1973, a Domicelj je leta 1969 vendarle posnel svojo prvo ploščo Srečanji, na kateri so štiri skladbe. Takole pravi: »Že nekaj časa se spopadamo. Moj zelo dober prijatelj Tomaž Pengov - Pigl je leta 1973 res izdal svoj prvi album, ki velja za prvo akustično ploščo pri nas, kar pa ne more biti res, ker sem ploščo Srečanji, ki resda ni bila album, izdal leta 1969, torej štiri leta prej. In vsekakor sem bil kantavtor pred njim, dejansko je pa prvi s kitaro in vokalom nastopal Aljoša Vrečar, sin Franceta Vrečarja, zraven je bila Eka Vipotnik, kasneje lutkarica. Onadva sta bila duet po vzoru Boba Dylana in Joan Baez, sploh prvi v Sloveniji pa je bil Roman Mazej iz Celja. Sam sem bil prvi kantavtor, ki je prišel na televizijo in radio.«

Obenem je Domicelj pionirski ljubljanski roker. V letih 1964 in 1965 je vodil rock zasedbo Helioni, v kateri je pel Jernej Jung, v njej pa je kariero začel Janez Bončina, a status prvega kričača in šovmena je tiste čase imel on. Prav tako renome tipa, ki se je po potrebi stepel, čeravno je šlo za nekoga izpod odra: »Kot otrok sem bil pegast, z očali in šibek, zato so me nadlegovali, potem pa sem pridobil nekaj knjig o bodibildingu ter začel trenirati rokoborbo in hitro vse vrnil.«

Domicelju se je med glasbenimi vrstniki prvemu uspelo prebiti v svet slovenskega glasbenega esteblišmenta, ki so ga krojili starejši ljudje, kot so bili Bojan Adamič, Mojmir Sepe in Jože Privšek. »Najprej sem leta 1968 prišel na televizijo. Potrebovali so protestnega pevca, kar sem tedaj bil, saj sem dvanajststrunsko akustično kitaro kot prvi v Münchnu kupil leta 1967, potem ko sem se vrnil s prvega potovanja v Anglijo. Tam sem sprva strigel ovce na farmi, potem pa sem se zatekel v London, kjer sem se lažje izognil kontrolam glede vizuma, in tam nastopal na odprtih mikrofonih po pubih.« V London se je kasneje redno vračal, sploh ko se je na Slovenski popevki leta 1971 spoprijateljil z Jeffom Griffinom, danes zaslužnim britanskim glasbenim producentom, ki je na primer produciral nastop ​Live Aid na Wembleyju, prav tako pa je bil navzoč v sredo v parku Zvezda.

Dvanajststrunska kitara
mu je odpirala vrata

Vizum, ki mu je na domači sceni odpiral vrata, je očitno predstavljala dvanajststrunska kitara. Leta 1969 je Majda Sepe na opatijskem festivalu zmagala s skladbo Človek, ki ga ni, na dvanajststrunki pa jo je spremljal Domicelj. To je bilo prelomno. Zanimiv je postal Jugoslaviji. Leta 1971 je s skladbo Jutri bo vse dobro v slovenščini pobral prvo nagrado občinstva na mladinskem festivalu v Subotici, leta 1972 pa prvič samostojno nastopil na Slovenski popevki s skladbo Nič več sam. Med staro gardo se mu je uspelo prebiti s svojimi komadi. Leta 1975 je potem odpel Danes bo srečen dan, leta 1978 Jamajko, ki je osvojila prvo nagrado mednarodne žirije, leta 1979 pa je prejel prvo nagrado občinstva s skladbo Avtomat.

A do avtorskega albuma je moral čakati do leta 1977, o čemer pravi: »Pred tem so mi oporekali, naj si ne domišljam, da sem Arsen Dedić, ki je prvi naredil kantavtorsko ploščo v resnem studiu. Tudi za Piglovo ploščo je treba vedeti, da jo je posnel doma. Izdajali so mi samo male plošče. Tomaž v živo sem posnel sam na slovenski turneji, zmiksal pa v Londonu. Ker je bila komercialno uspešna, sem naslednje leto dobil možnost, da ploščo 48 posnamem v pravem studiu, kar mi je res uspelo v točno 48 urah. Na njej je kar nekaj hitov.« Denimo Po novem letu boljše bo, Jamajka, Hondoidi in seveda Slovenskega naroda sin, napev, ki ga je, kot pravi, prerasel.

Po mnenju mnogih je najboljša Domiceljeva plošča tretja – Ženska, ženske, ženski iz leta 1980, na kateri sta med drugim Ko se zjutraj zbudiš in Hej, Meri, sam pa pravi, da gre zagotovo za prvi slovenski konceptualni album. V nadaljevanju je izdal še osem od skupno enajstih albumov. Skozi sedemdeseta je Domicelj na slovenski pop sceni pridobil status popevkarskega alternativca kot vseprisotnega dejavnika. Ob glasbeni karieri je bil tudi novinar Stopa z ekskluzivnimi londonskimi informacijami. Boba Marleyja je v živo na primer videl in slišal že leta 1972. Prav tako je prevajalec treh bistvenih pop glasbenih knjig tistega časa, biografij o Woodyju Guthrieju, Bobu Dylanu in skupini The Beatles.

Nato se je pojavil punk, nova glasbena alternativa, ki jo je sam zanikoval in ki je zanikovala njega. »Sam sem prve punk koncerte v Angliji videl leta 1976, ko me je Alexis Korner, ki sem ga prav tako spoznal prek Jeffa, peljal na Eddie & The Hot Rods, potem pa še v klub Roxy na The Damned, kar je bilo tedaj nekaj povsem novega. Ko se je punk zgodil pri nas, je bilo to zame nekaj že znanega, obenem pa nisem hotel pristati na to, da je to vse, kar se dogaja. A slovenski punk je potreboval nekoga, ob katerega bi se obregnil, in vzeli so si mene, ki sem bil etabliran.« Posredi je bilo tudi osebno neprenašanje z Igorjem Vidmarjem, do inicialnega dogodka pa je, kot se spominja, prišlo na koncertu na prostem v Rožni dolini, kjer so se zvrstili razni izvajalci, sam pa pri punkerskem občinstvu ni bil toplo sprejet. Kot neke vrste povračilo je leta 1982 posnel skladbo Joj, mami, punkerji gredo, ki pa ni imela večjega dometa. Obenem ostaja dejstvo, da nobena slovenska punk zasedba razen Pankrtov v aktualnem času ni izdala lastnega albuma.