V slovenskih muzejih zagotavljajo, da umetnin, katerih provenienca bi bila sporna v smislu prilaščanja iz prostorov »zunajevropskih kultur«, in bi jih bilo treba vrniti, nimajo. »Vedno gre za proces, ki je običajno dolgotrajen in kompleksen, saj se je treba izogniti možnosti pozročitve novih krivic,« pravi dr. Tina Palaić iz Slovenskega etnografskega muzeja (SEM). »Vračanje odtujenih predmetov pa danes ni edini način poravnave teh krivic. Druge poti so na primer digitalizacija zbirk in s tem njihova dostopnost, ali pa sodelovanje s skupnostjo pri raziskovanju in interpretaciji te dediščine. Če so predmeti preveč krhki za transport ali ko skupnosti ni pomembno, da se vrne original, se lahko vrne tudi kopija. Nekatere skupnosti želijo zgolj vedeti, kaj muzeji hranijo, predmetov pa ne želijo nazaj, saj so z vstopom v muzej zanje izgubili svoj pomen.«
Muzeji s sumljivo dediščino
Dan Hicks je kustos za svetovno arheologijo v oxfordskem muzeju Pitt Rivers in profesor sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu. Leta 2020 je izdal monografijo The Brutish Museums, pod naslovom Brutalni muzeji pa je v slovenskem prevodu Ive Jevtić nedavno izšla pri koprski založbi Zrakogled in s podporo Univerze v Ljubljani. Knjigo označujejo za strokovno (umetnostnozgodovinsko, arheološko, sociološko, antropološko, geopolitično) in hkrati aktivistično pisanje, ki muzeje sooča z njihovo etično in moralno odgovornostjo.
Avtor opozarja na sporen izvor predmetov, ki jih hranijo muzeji. Po njegovem »okrvavljeni« muzejski artefakti so tudi v enem najbolj eminentnih britanskih muzejev, kjer je sam zaposlen in kjer je občuten delež beninskih umetnin spornega izvora. Njegova knjiga se bere lahko tudi kot politični manifest, saj muzeje in kustose poziva k prekinitvi prakse razstavljanja spornih predmetov – z njihovim razstavljanjem naj bi zgolj reproducirali in opravičevali krvavo kolonialno zgodovino. Ta del zgodovine imperialnega pustošenja po afriški celini in njegove posledice za Evropo kustos označi celo z razsežnostjo »svetovne vojne pred prvo svetovno vojno«.
Umetnostna zgodovinarka, kustosinja in recenzentka Lilijana Stepančič o knjigi pravi, da Hicks daje muzejem v roke veliko moč in odgovornost in jih razume kot orožje: ali bodo razgradili staro muzejsko lupino, ki ohranja kolonializem in daje zavetje sumljivim politikam dominantnih nosilcev družbene moči, ali pa se bodo obrnili proti njim. Dekolonizacija muzejev po njenem ne zadeva le muzejev z beninsko ali katero koli nepošteno pridobljeno kulturno dediščino, temveč pomeni zavrnitev katerih koli nasilnih, krivičnih in nepoštenih politik, za katere muzeji ne smejo biti pralnica vesti.
V beninsko operacijo, ki se jo danes, kot pravi dr. Tina Palaić, razume kot genocid, saj so pobili celotno skupnost, zaplenili so njihovo umetnost ter si obetali dobiček - so pravzaprav vpleteni številni pomembni muzeji po Evropi. Po besedah direktorice SEM mag. Natalije Polenec se direktorji evropskih etnografskih muzejev (EEMDG), ki skrbijo za neevropske zbirke, o tem sicer redno pogovarjajo na svojih srečanjih. »Pri predmetih, za katere je absolutno dokazano, da so bili neutemeljeno odvzeti, nam že muzejska etika, pri nas vsaj že osemdeset let, narekuje, da takšnih predmetov ne odkupujemo oziroma razstavljamo. Seveda pa je treba imeti za vse predmete dokazila o izvoru,« pravi direktorica SEM. »V primeru Benina se pač ve, kaj se je dogajalo, so pa še druge zgodbe in zbirke s podobno konotacijo, denimo staroselcev, Inuitov, kjer moramo prav tako biti previdni.«
Kam z mumijami
Danes se zastavlja vprašanje, ali in kam predmete po več kot sto letih sploh vrniti. »Pri mumijah, ki so jih v zadnjih letih začeli vračati v Egipt, se je izkazalo, da so sogovorniki zasebne ustanove, ki teh mumij niti ne bi prevzele. Mnoge vrnjene naj bi se v neprimernih pogojih kopičile v podzemnih kleteh. Kdo je torej upravičen do teh predmetov, kam jih vračati, ali so pogoji hrambe ustrezni? Nemčija naj bi vložila ogromno sredstev v gradnjo in pomoč pri vzpostavljanju institucij, kjer vrnjene predmete sploh lahko hranijo, in da se dodatno ne uničijo,« pravi direktorica Polenec.
Naša mumija pa bo ostala v Sloveniji, zagotavljajo v Narodnem muzeju Slovenije, ker je bila pridobljena nesporno. Arheolog mag. Tomislav Kajfež z oddelka za zgodovino in uporabno umetnost v muzeju spomni, da ko so mumijo pripeljali v Ljubljano, to je bilo pred 220 leti, je bil svet drugače urejen. Bili smo del avstrijskega cesarstva, ves Bližnji vzhod in severno Afriko je obsegalo Otomansko cesarstvo, ki je bilo takrat orientalna, napol fevdalna, napol sužnjelastniška država. Ena od provinc cesarstva je bil Egipt, kjer so v prvi polovici 19. stoletja z Napoleonovim napadom izgubili veljavo dotedanji vladarji v Egiptu. Ta je bil tedaj turška provinca, namesto sultana pa je tu vladal njegov namestnik, podkralj Mehmed Ali.
»To je bila urejena dežela, četudi z absolutističnim vladarjem, v kateri so vladali zakoni, ne pa neka divja, da ne rečem centralna črna Afrika,« pravi Kajfež. In ker je bil Mehmed Ali zvit politik, ki je imel vizijo, da se bo osamosvojil od sultana, se je naslonil na evropske velesile. Zato so bili konzuli iz Evrope zelo dobrodošli. Začeli so se zanimati za staro egipčanske starine in jih tudi zbirati, in od tod izvirajo zbirke konzulov, v katero sodi tudi naša mumija. Tedanjemu Deželnemu muzeju za Kranjsko jo je leta 1846 poklonil Anton Lavrin, avstrijski generalni konzul v Egiptu. Njegove pošiljke muzeju so bile raznovrstne - na Kranjsko naj bi poslal okoli 200 predmetov, daroval je tudi manjšo mumijo ptice ibis. Danes te predmete hranijo v Narodnem muzeju Slovenije, Prirodoslovnem muzeju Slovenije in SEM.
Zapleteni postopki
Da pa so konzuli sploh lahko plemenitili svoje zbirke in jih odpeljali iz Egipta, so morali pridobiti številna dovoljenja in jih tudi nekajkrat preplačati. »V 19. stoletju arheologije kot vede še ni bilo, egiptologija je bila v povojih, bilo pa je obdobje velike fascinacije nad starim Egiptom. Konzuli so si te velike zbirke nabrali in jih začeli počasi prodajati in ponujati evropskim muzejem; prva zbirka je šla v Torino, potem pa v Pariz, London, Berlin in na Dunaj,« pravi Tomislav Kajfež. V Egiptu je v tistem času obstajal tudi poklic kopač, ti so pomagali pri arheoloških izkopavanjih na terenu, in prodajalec starin, ko so domačini predmete in spominke prodajali tujcem (ter za to dejavnost vladarju plačevali davek). V tem sistemu si je svojo zbirko nabral tudi konzul Lavrin. »Teh predmetov takrat v Egiptu ni mogel nihče odtujiti, če bi kdor koli kradel, bi ga hitro skrajšali za glavo,« meni Kajfež.
V Narodnem muzeju je tudi manjša egipčanska zbirka barona Jožefa Schwegla, ki je bil ravno tako Slovenec in je služboval v Egiptu v drugi polovici 19. stoletja. Ni bil zbiralec, le kupoval je spominke na bazarju, v trgovinah; v egiptološkem smislu je zbirka nepomembna, ima pa kulturološki pomen. V muzejski egiptološki zbirki je še 53 koptskih tkanin, ki so tam od leta 1890, izvirajo pa od vodilnega zbiratelja koptskih tkanin v 19. stoletju aachenskega kanonika dr. Franza Bocka.
