Stripovska biografija Kajuh, pesnik partizan na 144 straneh striparja Zorana Smiljanića in scenarista Marijana Pušavca o mladeniču iz Šoštanja, pesniku, zadnjega pol leta življenja pa tudi partizanu, je luč sveta ugledala pri založbi Buča pri Knjižnici Velenje, v zbirki Kajuh 100, v kateri so v dveh letih izdali kar sedem knjig na temo tega poeta. Za to je v prvi vrsti zaslužen nekdanji tamkajšnji dolgoletni knjižničar in pisatelj Vlado Vrbič, ki se je že mnogo let pred začetkom Kajuhovega leta 2023 – sinoči so ga odprli s slavnostno akademijo Samo en cvet v Cankarjevem domu – navdušil nad Kajuhom. V njegovih pesmih je prepoznal več kot le uporniško pesem, natančno je proučeval tudi njegovo življenje in že pred leti spisal odmevno knjigo Prestreljene sanje, nekakšno Kajuhovo biografijo. Ta je potem služila za podlago ustvarjalcema stripa.
Stripovske biografije
Četudi je bil strip naročilo, sta avtorja zagotovila, da sta ob delu uživala, da gre morda za njun najbolj monumentalen strip doslej, predvsem pa, da sta se otresla jeznega adolescentnega pogleda na tega »partizanskega« pesnika in nasploh na partizanščino (Smiljanić je takrat narisal »jezni strip« z naslovom 1945), kot se je takrat dozirala skozi učni proces; in danes sta ga kot zrela ustvarjalca uzrla v povsem drugačni luči. Scenariju na podlagi Vrbičevega romana je Pušavec dodal še »antologijo Kajuhovih pesmi«, Smiljanić pa se je izognil svojemu običajnemu liku herojskega klasičnega revolveraša ter mu vdihnil značaj, človeškost, mirnost in na drugi strani prezentnost, ki jo je imel, ko je javno nastopal in bral svoje pesmi. »Kajuh ni akcija. Je pa kot Jim Morrison, je rocker pred svojim časom,« je prepričan Smiljanić, ki je za strip narisal več kot tisoč risb.
Tandem Smiljanić-Pušavec je že leta 2006 skupaj ustvaril izjemne Meksikajnarje, vsak po svoje še nekaj odmevnih biografskih stripov, Smiljanić recimo o Cankarju in Plečniku, Pušavec pa o Almi M. Karlin in Franju Malgaju, in ko je slednji prebral še Vrbičev roman, je dokončno padla odločitev še za Kajuha. »Scenarija se nisem lotil na način, da bi razčiščeval, na kateri strani v vojni so imeli prav. Gre za opis človeka, ki je imel zanimivo, ustvarjalno življenje, ki je imel zelo sodoben pesniški izraz.« Pretreslo ga je denimo, da je bil nezakonski otrok v časih, ko je bila ta vloga zelo stigmatizirana. Na srečo pa ga je širša družina lepo sprejela, zaradi tega naj ne bi čutil travm. Scenarista se je dotaknila tudi mladeničeva zrelost, ki jo je dosegel do 21. leta.
Projekt za eno leto življenja
Oba ustvarjalca sta si pri ustvarjanju stripa, ki je nastajal približno dve leti, pomagala s številnim gradivom; scenarist se je ukvarjal z dokumentarističnimi konteksti, stripar pa s tem, da ujame duha in verodostojnost časa, zgodovinsko pristnost takratnega okolja, jezika. »To so projekti, ki mi vzamejo leto dni življenja, od deset do dvanajst ur na dan,« je povedal Smiljanić o tem, kako ga biografije osebnosti, ko jih riše, posrkajo. Tudi lik Kajuha je sprožil nekaj v njem, kar ga je motiviralo. Ko je dobil v roke scenarij, ga je hotel najprej v miru prebrati, »a že po tretjini branja scenarija sem vzel v roke svinčnik in začel risati skice, pisati pripombe, si začel podčrtovati stavke«.
Nastal je obsežen črno-beli strip. Toda v posamičnih prizorih se pojavi tudi rdeča barva. Scenarist Pušavec pravi: »Z Zoranom sva barve dorekla skupaj, je pa zaznavanje rdeče barve pri Slovencih precej večznačno, zato interpretacije prepuščava bralcem. Strip se predvsem odvija na realni osnovi, metaforično in simbolično pa je skrito vmes.« Scenarist tokrat ni predvidel didaskalij, kar je od striparja zahtevalo nekaj več razmisleka, a je, kot je povedal sam, našel dobro striparsko rešitev – vzpostavil je večji razmik med sličicami, torej nekakšen odprt prostor, ko je bilo treba povedati recimo »malo pozneje«. Avtorja sta še povedala, da sta se med ustvarjalnim procesom sestajala vsakih nekaj ustvarjenih stripovskih strani ter tako za razliko od Meksikajnarjev sproti nadzorovala vizualno in pripovedno podobo, tok stripa.
