V nekem intervjuju Nick Brandt pravi, da večina ljudi domneva, da je fotografiral živali in ljudi in jih s pomočjo Photoshopa vkomponiral v lokacije. Nato pa mu je žena rekla, naj na razstavo vključi tudi proces snemanja, da bodo videli, kako resnične so fotografije. Z žalostjo je moral žrtvovati skrivnost nastanka fotografij, da bi ljudje sploh sprejeli te podobe. Vsi gledamo na svet z določenimi pričakovanji in vnaprejšnji idejami in fotografije Nicka Brandta res delujejo, kot bi bile »fotošopirane«. Le da niso. Vsak element fotografije je natančno zgrajen za te fotografije. In zdaj gledam te fotografije kritično in iščem, kaj želi povedati in kako to dosega. Pokaže mi svet, ki si ga je treba predstavljati.
Nick Brandt je ogorčen nad uničevanjem naravnega bogastva in človeštva. Še pred stotimi leti so na Zemlji živele milijonske populacije sesalcev, danes jih štejemo v nekaj deset tisoč primerkih. Vse večje izginjanje naravnega sveta se dogaja povsod po svetu, a v vzhodni Afriki ali Južni Ameriki so še vedno velike mitske živali, ki prevzemajo domišljijo. In Nick Bradt se je odločil, da jih zaščiti s pomočjo svoje fundacije in delovanja v Tanzaniji, Keniji in drugod. Bolje biti aktiven in pesimističen kot pasiven in pesimističen, pravi.
Te fotografije so precej izjemne, ne le zaradi nadrealističnih prizorov, kjer osvetlitev bistveno prispeva k temu, da vse skupaj deluje kot filmski set, ampak predvsem zaradi razumevanja procesa, ki je pripeljal do njihovega nastanka. Prizorišče in ljudje so bili zasnovani, preden so tja pripeljali živali iz zavetišč. Nato je čakal in fotografiral, včasih tedne, dokler niso nastali ti izjemni prizori, dokler se niso živali in ljudje navadili drug na drugega. Na neki način so te fotografije dokumenti približno štiri mesece dolgega procesa fotografiranja, a so tudi način, da ozavešča o uničenju planeta. Njegova življenjska misija je, da prikazuje človeško uničevanje naravnega sveta, v upanju, da ga upočasni in prekine na določene načine. Dela, kar pač lahko.
Na teh fotografijah so odsotni uničena narava, presežna populacija, mrtve živali in naraščajoča polja na račun prosto živečih živali. Ni modernizacije, postokolonialnega izkoriščanja, zahodnega sveta, zlizanega z diktatorji, in ni vojn. Ni vsega tistega, na kar lahko kot družba vplivamo v zvezi z bližajočo se katastrofo globalnega segrevanja. Ne sprašuje se, katero življenje je več vredno ali kakšno politiko varovanja življenj bomo takrat ubrali. Zgolj poziva, da prek teh žalostnih kmetov, delavcev in živali pogledamo na skupnost, globalno skupnost, v kateri smo vsi prebivalci istega planeta. Temu sledi tudi kompozicija fotografij. Izpostavljena fotografija družine in nosorogov (Alice, Stanly in Najin, 2020) je zasnovana tako, da razteza čas ekocida. V megleni postapokaliptični atmosferi je bližnji in izostren nosorog obrnjen levo v preteklost, ko so še v izobilju živeli veliki sesalci, drugi nosorog v ozadju je zamegljen in stisnjen med drevesa ter obrnjen v desno, negotovo prihodnost. Med družino in živalmi je žarnica kot simbol divje (kapitalistične) modernizacije, ki je pripeljala do razdružitve in uničenja. In temnopolta družina: oče patriarh je obrnjen v preteklost in zagrenjen; mati nas motri in vprašujoče gleda z glavo obrnjeno v desno kot upajočo prihodnost, dojenček pa je obrnjen nazaj v levo, saj je še spojen s preteklostjo, torej naravnim svetom, in ni omadeževan s koncepti, ki nas razdvajajo od naravnega sveta.
In kot je izpostavljeno na razstavi, je glavna težava ta, da te fotografije ozaveščajo tiste, ki smo že ozaveščeni. Te fotografije nas pritegnejo, ker že mislimo ali čutimo enako. Vseh tistih, ki delajo za preživetje, ali tistih, ki politično ali gospodarsko odločajo oziroma kupujejo slonovino in rogove, pa te fotografije najbrž ne bodo nagovorile. Bi si moral zato umetnik prizadevati za politično delovanje? Na neki način da. Ko je snemal video spot Earth Song za Michaela Jacksona leta 1995, so nastopali poleg uničene narave tudi ljudje v vojni v Bosni. Depresijo je na koncu spota zamenjal optimizem. Optimizem pa se krepi z delovanjem. Zato ne razumem, da ni ob razstavi vsaj zaboja za donacije ali kode za nakazilo in pomoč zaščiti živali ali kmetov …
