Če lahko začneva anekdotično: kakšna je bila pot dečka iz vasice v Bohinju do vrhunskega grafika? Odkritje čudeža risanja?
Ne, sploh ne, imel sem sedem let starejšo sestro Darjo, ki se je ukvarjala z glasbo in je kasneje tudi študirala muzikologijo, tako da sem se v svojih rosnih letih ukvarjal bolj z glasbo. Šele v gimnaziji sem se počasi usmeril na likovno področje, predvsem v risanje, grafika je prišla kasneje. Eno leto sem hodil na Pedagoško akademijo in tam je bil zame pomembna figura grafik Ivo Mršnik, on mi je odprl oči za grafiko, začel sem eksperimentirati in pri tem me je spodbujal, tako da sem naslednje leto šel na likovno akademijo. Tam pa sem moral eksperimentirati bolj na skrivaj, ker je bilo treba slediti programu. Potem pa mi je profesorica za tehnologijo Vida Hudoklin, ki me je opazovala pri delu, svetovala: Ko nekaj delate, raziskujete, si podatke zapisujte, da ne boste vsega pozabili. Ta nasvet je bil zame izjemno pomemben, tehnološke podatke se zapisuje, da lahko postopke ponoviš. Ali spremeniš.
Kar je povezano tudi s tehnologijo, z materiali?
