‘Težko bi našli koga, ki združuje popularnost in visok profesionalni nivo na vseh poljih svojega delovanja,« je zapisala žirija, ki je pred kratkim Borisu Cavazzi podelila nagrado Franeta Milčinskega - Ježka, nagrado za življenjsko delo. Med drugim so zapisali, da je znal »ustvarjati notranjo in zunanjo situacijsko napetost, slednjo predvsem v komedijah. V komedijskih žanrih je uveljavil svoj mediteranski temperament, dokazal je, da ima izostren refleks, ki mu pomaga k hitri preobrazbi in dinamiki lika.«

To je le zadnja v nizu številnih nagrad, ki jih je Cavazza prejel v Sloveniji in tudi širše. Dobil je ugledno gledališko Sterijevo nagrado, Severjevo, Badjurovo in Župančičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in veliko Prešernovo nagrado, lani denimo tudi nagrado Ite Rina za življenjsko delo.

V največji ponos mu je verjetno Borštnikov prstan, najelitnejša nagrada za življenjsko delo na področju gledališča v Sloveniji, ki jo podeljujejo v okviru Borštnikovega srečanja. Tam so mu podelili še štiri nagrade za izbrane kreacije vlog. Pravzaprav pet, saj je bil nagrajen že leta 1970, ko sploh še niso podeljevali nagrad, in sicer za mediteransko obarvano vlogo Agenta Majerja v Štokovi burki Moč uniforme (režija Mario Uršič, SSG Trst). Pot ga je pozneje vodila skoraj po vseh slovenskih gledališčih – v Glej, MGL, SMG, Prešernovo gledališče Kranj, Gledališče Koper, Špas teater.

Govorimo o gledališkem igralcu

Ko govorimo o igralstvu, v prvi vrsti govorimo o gledališkem igralcu, so si danes enotni teatrologi o Borisu Cavazzi. Že kot študent je za vlogo Eddieja v uprizoritvi Millerjevega Pogleda z mostu dobil akademijsko Prešernovo nagrado. V začetku sedemdesetih, ko je ustvaril vlogo Skapina v Molièrovih Scapinovih zvijačah ter vlogo Molièra v Improvizaciji v Versaillesu, kjer je pisec na oder postavil samega sebe, je po besedah Vasje Predana Cavazza »dobesedno zmagoslavno vstopil v gledalsko zavest in igralsko zgodovino«. Za vlogi je takrat prejel nagrado Prešernovega sklada.

Na Borštnikovem srečanju je v letih 1978 in 1979 prejel nagradi za dve popolnoma različni vlogi. Prva je Puba Fabriczy - Glembay v Krleževi drami Gospoda Glembajevi, kjer je po besedah Predana vlogo odigral »s skalpelsko ostrino, pravcato dlakocepsko natančnostjo in cinizmom, potezami, ki so v Cavazzevi igri magistralne«. Prepričal pa jih je tudi z vlogo Georgija v Osvoboditvi Skopja, dramskem besedilu režiserja Dušana Jovanovića. Predstavo so krstno uprizorili leta 1978 v Zagrebu kot prvo premiero novonastalega gledališča KPGT (Kazalište, Pozorište, Gledališče, Teatar), slovenska premiera pa je bila istega leta v ljubljanski Drami v režiji Ljubiše Georgijevskega. Ob premieri je pisatelj, dramatik in kritik Jože Javoršek zapisal, da je Cavazza vlogo »zgradil s klinično natančnim verizmom, za katerim se skriva mogočna igralska sila«. Preostale tri Borštnikove nagrade je dobil po vrsti – leta 1985 za vlogo Doktorja v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku (režija Zvone Šedlbauer), leta 1986 za vlogo Dantona v predstavi Stanisławe Przybyszewske Dantonov primer (režija Janez Pipan) ter leta 1987 za vlogo Dr. Grozda v tržaški uprizoritvi Cankarjeve komedije Za narodov blagor (režija Dušan Jovanović).

Ob prejemu velike Prešernove nagrade je žirija poleg že izpostavljenih vlog poudarila še Stavrogina v Jovanovićevi dvojni dramatizaciji romana Dostojevskega Besi. Režiser Jovanović je zagotovo vsaj še enkrat odigral pomembno vlogo v Cavazzevem življenju, ko je leta 2017 na oder ljubljanske Drame postavil komedijo Boris, Milena, Radko in nanj povabil Cavazzo, Mileno Zupančič in Radka Poliča - Raca. Predstava je odmevala tudi zunaj gledaliških krogov, saj je režiser dobesedno na odru razčistil vse zapletene odnose med njimi, ki so se spletali v dolgih letih poklicnega in zasebnega prijateljevanja.

Kamera ga ima rada

Nekatere igralce ima filmska kamera nekoliko raje kot druge, Cavazzo pa očitno obožuje. Posledično je v filmih vedno blestel. Poznamo ga denimo po vlogi voznika Tonija v filmu To so gadi v režiji Jožeta Bevca, Tenorja v filmu Vdovstvo Karoline Žašler v režiji Matjaža Klopčiča in kot Mateja v filmu Pasijon po Mateju v režiji Lordana Zafranovića. Med novejšimi filmi, v katerih je nastopil, so Kratki stiki ter Osebna prtljaga, oba v režiji Janeza Lapajneta, ter Piran-Pirano v režiji Gorana Vojnovića. Društvo slovenskih režiserjev mu je leta 2017 podelilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Zelo pomembno je sooblikoval slovenski in nekdanji jugoslovanski filmski prostor, sodeloval je tudi v mednarodnih koprodukcijah.

Borisa Cavazzo so poleg igre vedno zanimale še druge reči. Leta 1992 je kot režiser debitiral s parodično predstavo Zaigraj še enkrat, Sam Woodyja Allena v ljubljanski Drami, napisal je tudi nekaj televizijskih scenarijev. Več let je svoje bogate izkušnje predajal študentom na AGRFT. Zadnja leta svoj ustvarjalni potencial razvija v glasbi kot pevec, interpret, obkrožen s prekaljenimi glasbenimi mački. Ustanovil je svoj kvintet, ki je občasno kvartet, s katerim je posnel celo ploščo z naslovom 11 korakov (Založba Nika, 2011). Na odru se druži tudi z zasedbo Fake Orchestra.

Cavazza je bil vedno iskren, brutalno iskren, do sebe in drugih okrog sebe. Uspel je kot teatrski človek. In predvsem kot človek, ki se ne sramuje ničesar človeškega, denimo svojih čustev. Sploh ko govori o treh smrtih, ki se jih ne da preboleti – svoje prve soproge ter dveh od štirih sinov. Danes pri svojih 85 letih živi umirjeno s svojo tretjo soprogo Ksenijo Benedetti, v družbi dveh sinov in dveh vnukov.