Delo sodobnega umetnika ni enostavno. Na enem bregu grozijo topovi slabih delovnih pogojev, kot so manko socialne varnosti in podplačanost, na drugem utrdba slabih sistemskih rešitev, spredaj v dolini pa pehota tistih, ki v en rog vpijejo, da je umetnost itak brezvezna, če ni zmožna preživeti na trgu. »Ta pozicija je izrazito prekarna,« pove igralec Rok Kravanja, ki je svoj domicil našel v sodobni uprizoritveni umetnosti, razpet med eksperimentalno in klasično gledališko sceno. Sprva je končal študij razrednega pouka na mariborski Pedagoški fakulteti, nato pa še dramsko igro v Ljubljani. Pomembno ga je oblikovala neodvisna odrska scena mariborskega Momenta in ljubljanske Vie Negative. Kot ustvarjalec z raznovrstnim opusom se zanima za obrobne družbene teme. Zaposlujejo ga predvsem problemi patriarhata, sodobna umetnost v odnosu do starejše generacije in problematika spolnega dela.
Leta 2019 sta ga umetnika Janez Janša in Urška Brodar z Maske povabila k sodelovanju na ljubljanskem Festivalu performansa. Izhodišče so bili sovražni komentarji o sodobni umetnosti. Kravanja pove: »Zapis nekega gospoda, ki pa ni ostal anonimen, je še posebej pritegnil mojo pozornost. Napisal je, da umetnik ne bi smel dobiti nobene podpore, naj si kruh služi sam ali pa naj bo lačen - to je umetnost. Zdelo se mi je, da je ravno ta komentar zaobjel neko večinsko mnenje: 'umetniki ste paraziti države, vi samo pijete davkoplačevalski denar'.« V sogovorniku je vzniknila jeza, se spominja: »To, kar počnemo sodobni umetniki, naj bi bilo zgolj neko izživljanje oziroma neke vrste masturbacija. Zato sem se odločil, da svoj performans na tem festivalu postavim v spolni kontekst. Prišel sem na idejo homoseksualnega moškega spolnega dela. Kot ustvarjalec tovoriš jogi od gledališke hiše do hiše in nastavljaš rit po mizernih cenah. Velikokrat sprejmeš kompromise, ki velikokrat niso v skladu s tistim, kar bi ti kot umetnik potreboval. Zato sem pogosto rekel, figurativno seveda, da se počutim kot neke vrste prostitut. Nekdo, ki misli, da umetniki ne bi smeli dobiti podpore, ne pozna zares delovanja tega polja, katerega kruh je izjemno trd. To ni neko sanjaško, vase zagledano, egocentrično masturbiranje.«
Spolno delo kot skrbstveno delo
Rok Kravanja se je kot spolni delavec - začetnik lotil raziskovanja tako, da se je infiltriral v skriti svet homoseksualnega moškega spolnega dela v Ljubljani in okolici, najprej kot ponudnik, nato kot odjemalec, iz vpogledov, ki jih je pridobil, pa je nastal njegov performans Lahko ti podarim samo užitek. Kot razloži: »Infiltracija je bila kot nekakšno orodje, s katero sem prišel do drugačnih perspektiv. Ta “antropološki” princip, da deluješ od znotraj, ti omogoča priti do drugačnih videnj, obenem pa tudi tebe samega razpre v ranljivosti. Znanstvenik posplošuje na celotno generacijo, jaz govorim o specifičnem.«
Spolno delo je pri nas dekriminalizirano od leta 2003 in deležno strogih restrikcij. Kravanja se je kot ponudnik srečal z različnimi strankami, od tistih s kravato do tistih, ki bivajo v študentskem domu. Nekateri so iskali potešitev spolne sle, drugemu je lahko prodal samo svoje spodnjice. Ga je pa presenetilo, da je bilo kar nekaj tistih, ki so iskali bližino, ne nujno spolni akt. »Spomnim se moškega blizu štiridesetih let, pri katerem ni prišlo do spolnega stika, temveč sva se v avtu eno uro vozila po mestu. Ta gospod ni bil iz Slovenije, je pa tu občasno živel in delal. Od mene je hotel nekaj drugega - pogovor, podporo in čustveno razumevanje. To mi je zelo obrnilo pogled na to problematiko,« se spominja. Ko je lani decembra znova govoril o teh stvareh na dogodku Dinamike skrbi v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi, si je postavljal vprašanje, ali je spolno delo tudi skrbstveno delo. »Vedeti moramo, v kakšnem okolju živimo: v izrazito patriarhalnem, ki nam prodaja heteronormativno matrico in kjer veliko posameznikov ne more živeti svobodnega življenja, kot bi radi. Ti ljudje so seveda pod velikim psihičnim pritiskom, zato je prostor homoseksualnega moškega spolnega dela po mojih izkušnjah tudi skrbstveno delo.«
Popoldanski s. p.
Roku Kravanji je pomembno osvetliti in odkrito govoriti o homoseksualnem moškem spolnem delu, ki zaradi močne stigme ostaja v senci. »Ta svet je samosvoj. Je podtalen, iz česar izhaja kup težav, od sive ekonomije, zdravstvenega področja, prenosljivih bolezni, varnosti.« V Ljubljani se s spolnim delom ukvarjajo ljudje iz vseh koncev družbe, tako študenti kot tisti redno zaposleni. To počnejo kot obliko popoldanske oz. dodatne dejavnosti. To niso odpadniki, ki jim v življenju ni uspelo, pojasni Kravanja, temveč si želijo predvsem izboljšati svoj trenutni položaj. »To me spomni na mojo situacijo umetnika, kjer imaš ves čas različne odjemalce, zaradi česar marsikdaj vzameš, kar ti ni tako zelo ljubo, vzameš pa zato, da boš lažje prišel skozi mesec.«
Ko se je v projektu Vie Negative z naslovom Mesto užitka kot odjemalec srečal s ponudniki spolnega dela, je pri vsakem nastala po ena fotografija mesta, kjer se je stik zgodil. »Naše ustaljene, dostikrat stereotipne predstave izvirajo iz klišejskih medijskih podob in zaključkov, pa dostikrat ni tako. To je lahko čisto navaden fant iz študentskega doma. Stvar ni črno-bela.« Fotografije teh prostorov in anonimna korespondenca s spolnimi delavci, ki so še danes na spletni strani Vie Negative, kažejo raznolikost tega področja, ki se ne odvija nekje daleč stran. Kravanja je z metaforo in vzporednico o spolnem delu želel nasloviti, kako umetniki, tako kot spolni delavci, delajo v težkih in pogosto kompromisnih okoliščinah, zato da bi preživeli.
