Strokovnjakinja, ki je pred prevzemom vodstva laboratorija več let rezala negative na filmski trak snemanih filmov, kot so Dunkirk, Oppenheimer in Osovraženih osem, je med svojim obiskom obiskala Slovensko kinoteko, Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije in Mediateko Radiotelevizije Slovenija.

Zakaj je pravilno arhiviranje in restavriranje filmov pomembno za nacionalno kinematografsko zgodovino?

Z arhivskega vidika je naše poslanstvo ohranjanje kulturne dediščine, a tudi njeno obnavljanje, saj film kot material s časom propada. Če zanj ne skrbimo, izgubimo svojo kinematografsko zgodovino. Film zato v Franciji obravnavamo kot enako pomembnega kot preostalo kulturno dediščino, arhitekturo, slikarstvo, fotografijo, kiparstvo. V arhivu se tako vidimo kot nekakšne angele varuhe; tam smo, da ohranjamo vizijo režiserjev nekega preteklega obdobja. Ko restavriramo ali ponovno sestavljamo film, vedno poskušamo razumeti njegov zgodovinski kontekst, film ohraniti na dolgi rok ter s procesom digitalizacije omogočiti dostop širšemu občinstvu. Pri tem se naše delo poveže tudi z zgodovino same tehnologije: v tem, da je kinematografija danes takšna, kakršno jo poznamo, se navsezadnje skriva cel razvoj znanosti, od pojava prvega barvnega in digitalnega filma do različnih filmskih pristopov, kamer in načinov snemanja.

Francoski nacionalni center za kinematografijo je nastal takoj po vojni, leta 1946, in še danes deluje pod pristojnostjo ministrstva za kulturo. To pomeni, da vaše delovanje v celoti financira država?

Celotna francoska filmska industrija se financira iz prodanih kino vstopnic, tako da se iz vsakega ogleda v proračun za film vrne davek na dodano vrednost, obračunan ob nakupu vstopnice, naročnini na filmsko platformo ali oglasu na televiziji. Gre za ekonomski model, pri katerem denar nenehno kroži, kot reka, ki teče v morje, in se nato vedno znova vrne v obliki subvencije za nove produkcije. Majhen del tega tako pride tudi do nas, v arhiv, da lahko ohranjamo in obnavljamo že obstoječe filme. Je pa, kolikor vem, tovrsten način financiranja filmov v Evropi edinstven.

Imate nato kot javna ustanova pri izbiri filmov, ki jih boste obnovili, popolno svobodo? Kako se odločite, katerim filmom dati prednost?

V primerjavi z ZDA, kjer je bilo 80 odstotkov industrije nemega filma uničene, Francija zelo dobro razume pomen filmske dediščine in že desetletja sistematično vlaga v pridobivanje filmskih negativov in pozitivov ter njihovo ustrezno in varno hranjenje. Leta 2012 je bil tako narejen desetletni načrt, v katerem smo se zavezali k obnovi 1396 filmov, kar je skupaj naneslo 75 milijonov evrov za 1103 celovečernih in 293 kratkih filmov. O tem, kateri filmi imajo prednost, pa nato razsoja strokovna skupina, ki jo sestavljajo filmski ustvarjalci, zgodovinarji, distributerji in tako naprej, ki se pri tem ravna po različnih kriterijih, od tega, kakšna je bila uspešnost filma v času redne distribucije in kako je ob izidu zaznamoval svoj čas, do tega, v kakšnem stanju je trenutno filmska kopija. Doslej smo jih restavrirali in digitalizirali 1043, s čimer so vsi ti filmi postali tudi javno dostopni. V procesu restavriranja pa jih je trenutno 353, tako da nas čaka še nekaj dela.

Kakšne spremembe je torej v polje ohranjanja filmske dediščine prinesla digitalizacija?

Ko se pogovarjamo o analognem filmu, je vse odvisno od tega, kako se film vzdržuje in shranjuje, da se torej poskrbi za ustrezno vlažnost in temperaturo, ki mora biti stabilna in neodvisna od zunanjega vremena. V takšnih pogojih lahko film ohranimo zelo dolgo, dlje od vsakršne digitalne hrambe, saj digitalni medij dolgoročno ni vzdržljiv. Pri CNC to zato močno zagovarjamo in od imetnikov pravic pogosto zahtevamo, da filme, ko so enkrat digitalno obnovljeni, vrnejo nazaj na fotokemični film. Za digitalni zapis ne vemo, ali ga bomo lahko čez 500 let sploh še brali ... A če se restavriranja in digitaliziranja ne lotimo pravočasno, film ne bo počakal. Gre za organski material, za katerega je lahko hitro prepozno. V CNC imamo trenutno v trezorjih shranjenih 150.000 filmskih naslovov, kar je za več kot milijon pločevinastih škatel filmskih trakov. Sama seveda ne bom dočakala, da bi vse obnovili, zato je moja vloga kot vodje laboratorija predvsem ta, da zagotovim politiko in potek dela, ki bosta omogočila, da naše delo dokonča naslednja generacija.

Kako pa na področju filmske kulturne dediščine ocenjujete stanje v Sloveniji?

Opažam, da za arhive ni predvidenega ekonomskega modela in da ti trpijo zaradi pomanjkanja kadra. Kot ključno vprašanje se tako postavlja, ali film v Sloveniji vidite kot vašo kulturno dediščino ali ne. In če obstajajo tako načrti ohranjanja literarne, glasbene in slikarske dediščine kot kulturna zaščita zgradb, zakaj ne obstaja tovrsten model tudi za filmsko umetnost? Za začetek bi bilo treba narediti inventar arhivov, da bi sploh vedeli, kaj vse imate, v kakšnih formatih, po koliko izvodov, ali imate negativ ali kakšne vmesne kopije, predvsem pa v kakšnem stanju je film, da bi lahko sestavili prednostni seznam filmov, ki jih je nujno restavrirati, preden jih za vedno izgubite. Obenem pa je treba najti rešitev tudi za ekonomsko in kadrovsko podhranjenost, ki arhivom onemogočata zaposlovanje novih ljudi. To na dolgi rok namreč pomeni, da bo vse znanje umrlo s trenutno generacijo.

Gre za zelo specifično znanje, ki ga ni mogoče dobiti s formalno izobrazbo.

Tudi v Franciji je tako in mislim, da se mora tukaj v enačbo vključiti filmska šola. Začne se lahko z majhnimi koraki: s tem, da se znotraj šolskih obveznosti začne več snemati na filmski trak. Da se mlade čim bolj seznani z medijem. Trend vračanja k analognemu lahko trenutno opažamo pri fotografiji, zato se mi ne zdi nemogoče, da bi se zanimanje preneslo tudi na gibljive slike. A seveda v prvi vrsti potrebujete ljudi, ki imajo pravo znanje. V Slovenskem filmskem arhivu je trenutno 13.000 filmskih naslovov, ki nujno potrebujejo ekonomski model, ki bi poskrbel za njihovo restavracijo, medtem ko ima arhiv Mediateke Radiotelevizije Slovenija nalogo digitalizirati dva milijona metrov filma, torej okoli 80.000 beta kaset. Od leta 2016 jim je uspelo digitalizirati že kar nekaj materiala, a kako poskrbeti, da bo preostale lahko digitalizirala naslednja generacija, če za to ni predvidenega financiranja? Tukaj razpolagate z zelo omejenim časom. Če za dediščino ne boste poskrbeli zdaj, bo za vedno izgubljena. Ko se film enkrat uniči, ko se začne razkrajati, ko ga načne plesen, ni več poti nazaj – slika izgine.

Kaj torej vidite kot rešitev?

Tako kot je treba poskrbeti za restavriranje slik, je treba poskrbeti tudi za restavriranje filmov. Zgolj zato, ker gre za drugačna medija, pri katerem ima prvi oljne barve in akrile, drugi pa nitrat in acetat, še ne moremo reči, da nista enako pomembna. A film je tudi kolektivna izkušnja. Ko v galeriji gledaš sliko, pred njo ne boš preživel celo uro z isto množico ljudi. Film je v tem pogledu nekaj posebnega. Zato sama vidim potencialno rešitev v tem, da se filmski in televizijski arhiv združita. Prvi ne razpolaga z dovolj zaposlenimi in ima tudi nekoliko omejeno znanje, medtem ko ima televizijski arhiv prave ljudi s pravim znanjem, vodja arhiva Bojan Kosi pa tudi dobro pripravljen načrt za obnovo in digitalizacijo, ki bi arhiv naredila javno dostopen, a se bori s pomanjkanjem sredstev. Če bi združila moči, bi to pomenilo veliko večji pretok znanja in idej, kako kar najbolj učinkovito pristopiti k problemu.