Prisluškovanja zvoku netopirjev

Koncept in izvedba zvočne skulpture Neslišno – slišno, med netopirji sta delo vsestranskega glasbenika Boštjana Perovška in rezultat večletnega raziskovanja na presečišču umetnosti in znanosti. Perovšek sklada bioakustično glasbo, ki jo soustvarja z zvoki iz živalskega sveta; s pomočjo biologov je denimo že pred dobrimi dvajsetimi leti prodrl v neslišni svet travniških stenic, naravo pa posluša, odkar »sem spoznal, da žuželke, netopirji in drugi naravni zvoki tvorijo lasten ritem. Ko sem jim dodal še klasične inštrumente in elektroniko, sem začel ustvarjati samostojne glasbene projekte.«

Poznamo ga kot dolgoletnega člana skupine Saeta, ki eksperimentira z glasbo že od sedemdesetih naprej, igra tudi v bioakustični zasedbi Jata C. Dela glasbo za filme, gledališče, performanse in multimedijske instalacije, oblikuje zvočne prostore za javne prireditve, muzeje in galerije. Lani je skladatelj postavil dve zvočni skulpturi, ki se na neki način navezujeta tudi na zadnjo – v Mestni galeriji skulpturo Plapolanja smeri k raznolikosti, s katero je ozvočil stopnišče galerije, v Galeriji Veselov vrt (DLUL) pa Mrmranje teles in tokov.

Zvoki, ki za človeka ne obstajajo

Zvočno skulpturo, ki bo umeščena v grajsko okolje Rihemberka, je začel graditi na temeljih zvočne ekologije in bioakustike. »V polju zvočne ekologije se srečamo z zvočnim okoljem, ki za nas ljudi skoraj ne obstaja, ker ga redko vidimo in še redkeje slišimo. V polje glasbe pa se skulptura umešča zato, ker z zvoki, posnetimi v območju za ljudi večinoma neslišnega frekvenčnega spektra, komponiram bioakustično glasbo,« pojasnjuje Boštjan Perovšek.

Zvočna skulptura na gradu Rihemberk ni nekakšen kip ali instalacija, okrog katere bi se obiskovalci gibali, temveč si jo je skladatelj zamislil širše – zvočni prostor sestavljajo notranji prostor, ki je grajski, oddaljen gozd in sredinski prostor, ki ga predstavlja zunanji plato okoli gradu. Perovšek: »Pri zvočni skulpturi bi morda pričakovali neki fizični objekt, ampak zvok sam ravno tako zapolnjuje in zariše prostor; in če je zmoduliran, zlasti prostorsko, ima kljub svoji abstraktnosti svoje mesto v fizičnem prostoru.«

Na odprtju se bo 33-minutno kompozicijo poslušalo v naravi okrog grajskega poslopja, s postavljenimi stoli kje v travi, in prek slušalk, ki bodo omogočile prostorsko (3D, 360°) zvočno projekcijo v ambisoničnem formatu. »Da ne bi motili naravnega zvočnega okolja, bo zvočna skulptura oživela v glavi vsakega posameznika. Hkrati z načinom poslušanja ne bomo dodatno zvočno onesnaževali naravnega okolja okrog gradu,« izpostavlja skladatelj. »Šlo bo za intimno, prostorsko zvočno izkušnjo.«

Netopirji, novi graščaki

V zadnjem projektu je sodeloval z biologom dr. Klemnom Kosljem z oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki je velik poznavalec netopirjev. »Grad Rihemberk je zanimiva lokacija zato, ker so netopirji postali, to sam rečem, novi graščaki. Ko so se nekdanji prebivalci gradu umaknili, so devastirano območje poselili netopirji – kar je na eni strani začelo propadati, je na drugi začelo živeti, in tu gre za tipičen paradoks. Veseli me, da so med obnovo gradu pred leti pomislili na eno zelo dobro stvar: netopirjem so kot zaščiteni vrsti pustili del grajskega prostora,« pripoveduje Perovšek.

In zdaj netopirji živijo svoje življenje, ljudem skorajda nevidni in povsem neslišni. A ravno po zaslugi skladatelja zdaj v kompoziciji, ki je del zvočne skulpture, postanejo slišni. Postanejo glavni pevci. V skladbo so vpleteni tudi ljudem slišni nočni zvoki iz gozda, oddaljeni pogovori ljudi, sliši se vlak, ki pelje skozi bližnji tunel, lajanje psov na sosednjem griču. Skladatelj je na terenu snemal od leta 2023, večkrat, nazadnje januarja letos. V glavnem je snemal ponoči, v zgodnjem poletju pa tudi čez dan, ko netopirke kotijo. Takrat se namreč mali netopirji oglašajo tudi čez dan (iz »porodnišnice« jih pride okrog 400). Ustvarjajo tako imenovane socialne klice in tudi ti klici so posneti.

Nastalo je več kot 25.000 različnih posnetkov, ultrazvočni zvok pa je skladatelj predelal po znanih postopkih transponiranja visokih frekvenc v nižje, ki jih ljudje slišimo. »Tipična klasična transpozicija ohranja osnovni ritem in dolžino posnetka. Ker gre pri netopirjih za zelo kratke klice, dolge med eno in tremi sekundami, se jih spusti skozi filtracijo in nato na klasičen način razpotegne. S tem se zniža tudi frekvenčno območje in podaljša čas; iz treh sekund lahko nastane tudi 50 sekund. Zaradi spremembe frekvenčnega vzorca se potem razvijejo neke vrste melodije. Kolega mi je hudomušno rekel, da sem netopirje iz vampirjev spremenil v ptiče.«

Zvočna skulptura bo na posluh in v doživetje na voljo do konca leta, a žal le ob sobotah in nedeljah, ko je grad odprt za javnost.