Nabor letošnjih predstav na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) bo v torek, 1. aprila, ob 20. uri sklenila premiera komične drame Vila blok Evropa enega najpogosteje uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov Lutza Hübnerja. Leta 2012 napisano igro, ki je nekakšna metafora sodobne Evrope, je zrežirala direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, ki je besedilo tudi prevedla in priredila. »Na to dramo sem postala pozorna že ob njenem nastanku, saj ponuja vrsto zanimivih ugotovitev o stanju današnjega trenutka, pa tudi primerne igralske izzive,« je pojasnila direktorica.
Kakor je pristavila, je za prvo slovensko uprizoritev predlogo korenito predelala, jo preselila v naš prostor, v njej pa spreminjala tudi spole, odnose in starost likov, vse z namenom, da bi jo čim bolj neposredno vpela v našo aktualnost; dodala je tudi nov lik mlade ženske, »sodobne slehernice«, v kateri še dodatno odseva občutje negotovosti in krhkosti, ki zaznamuje trenutni čas. Vsebina igre nam sicer predstavi skupino ljudi različnih poklicev in generacij, ki se med seboj resda ne poznajo preveč dobro, vendar jih povezuje skupen cilj: oblikujejo namreč neke vrste stanovanjsko skupnost, v okviru katere naj bi na prestižni mestni lokaciji zgradili večjo nepremičnino s sedmimi stanovanjskimi enotami – ter se nato tja tudi preselili. Seveda pa med njimi obstajajo tudi razlike – ne le v finančnih zmožnostih, temveč tudi željah, pričakovanjih, pogledih – zato se na prvi pogled dobra zamisel kmalu izkaže za precej zagatno … »Na dan privrejo določene značilnosti današnjega časa, ki so lahko tudi težavne, celo patološke. In želimo si, da bi gledalci v teh nasprotjih ugledali neke vrste miniaturni portret sodobne evropske psihologije, ob tem pa razmišljali o naših socialnih odnosih in razmerjih,« pravi Barbara Hieng Samobor, ki je v predstavo uvrstila tudi odlomke iz del ameriške feministične avtorice Roxane Gay ter nekaj citatov iz predavanj zgodovinarja Timothyja Snyderja.
O (ne)možnosti skupnosti
Dogajanje je preneseno v naš čas in slovensko glavno mesto, vendar je bilo treba predelavo skoraj vse do konca popravljati, »saj se svet okoli nas spreminja s tako hitrostjo, da so posamezne replike in poudarki vmes dobili povsem drugačen pomen ali kontekst«, je še dodala režiserka. Poudarja še, da nobena od oseb iz drame, te sicer ponujajo nekakšen prerez srednjega sloja, nima čisto prav niti ni povsem v zmoti, prav tako kot nobena ni docela simpatična ali pa odbijajoča. »To je v prvi vrsti igralska predstava, pri čemer med dvanajstimi liki ni izrazitega protagonista oziroma nosilca neke ideje. Glavni junak je pravzaprav skupnost,« ugotavlja dramaturginja predstave Eva Mahkovic, ki dodaja, da nekatere osebe vendarle bolj izrazito zastopajo neka idejna načela – kot denimo arhitekt Demian (igra ga Matic Lukšič), ki je prepričan, da je skupnost vsaj v teoriji mogoča.
»Smo nekakšna prispodoba za sleherno človeško skupnost, na primer v smislu, do kakšne mere smo se pripravljeni prilagoditi drugemu, ko je ogroženo naše udobje, vrednote ali bančni račun,« pa meni Karin Komljanec, ki igra glasbenico Mihaelo. »Radi poudarjamo pomen solidarnosti, sodelovanja in sočutja, toda na koncu je pogosto tako, da mora biti po naše ali pa nič,« dodaja Ajda Smrekar, ki nastopa v vlogi nepremičninske baronice Vere. Igrajo še Gregor Gruden, Tina Potočnik Vrhovnik, Bernarda Oman, Joseph Nzobandora - Jose, Boris Ostan, Tomo Tomšič, Klara Kuk, Matevž Sluga in Lara Wolf. Scenografijo je zasnoval Darjan Mihajlović Cerar, kostumografinja je Bjanka Adžić Ursulov, avtor glasbe Val Fürst, lektorica pa je bila Maja Cerar.
