Razstava Ples – živa dediščina Evrope v gibanju v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) je del evropskega projekta Ples kot nesnovna kulturna dediščina: Novi modeli omogočanja participativnih plesnih dogodkov. Več kot 20 raziskovalcev, kustosov, plesnih učiteljev in arhivistov iz devetih partnerskih ustanov in šestih držav od leta 2022 raziskuje plesno izročilo kot živo dediščino različnih skupnosti, projekt pa bodo zaključili prihodnje leto. Del projekta, v katerem sodelujeta dva partnerja iz Slovenije, SEM in Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, je tudi aktualna razstava v SEM.
Nesnovna dediščina v registru
Plesna dediščina v vsakdanjem življenju in razumevanje njenega pomena v Evropi je bilo nekakšno vodilo pri postavljanju razstave. Soavtorica razstave, kustosinja za duhovno kulturo v SEM mag. Adela Pukl, pravi, da so predstavniki držav partneric v projektu lani na posebnih delavnicah razvijali nove načine delovanja in razmišljanja o delovanju na področju nesnovne kulturne dediščine, pri tem pa razmišljali tudi o vlogi raziskovalcev, kustosov in drugih strokovnjakov ter o načinih umeščanja plesne dediščine v muzeje in na druga javna kulturna prizorišča. Največji izziv jim je prestavljala muzealizacija plesa kot nesnovne kulturne dediščine.
Mednarodno razstavo o plesu so v SEM postavili v kontekst Unescove Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine, ki je bila leta 2003 sprejeta v Parizu, Slovenija pa jo je ratificirala leta 2008. Soavtorica kustosinja mag. Anja Jerin pravi, da SEM opravlja naloge nacionalnega Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine in da je v tej vlogi odgovoren za pripravo predlogov za vpis v register nesnovne kulturne dediščine, ki ga vodi ministrstvo za kulturo. »Tako smo leta 2021 na podlagi pobud, ki so vzniknile iz lokalnega okolja, pripravili dva vpisa v register, za sotiš in šamarjanko, zato smo se na razstavi osredotočili zlasti nanju.«
V slovenskem registru, ki se nenehno posodablja, je trenutno 123 enot, ki so uvrščene v več zvrsti (ustna izročila in izrazi, vključno z jezikom, uprizoritvene umetnosti, družbene prakse, rituali in praznovanja, znanje in prakse o naravi ter svetu, tradicionalne obrtne veščine) in 374 nosilcev, ki skrbijo za prenos in ohranjanje dediščine – torej posameznikov, skupnosti, skupin, neformalno organiziranih skupin, društev. Pri sotišu in šamarjanki so v registru evidentirana tri društva, med njimi Kulturno društvo Marko Beltinci, ki je pomagalo tudi pri snovanju razstave. Poleg sotiša in šamarjanke so od plesov v register vpisani še vuzemski plesi in igre v Metliki, kjer pa gre za nekoliko drugačno dediščino, za prireditev, ki izvira iz spontanega plesa na velikonočni ponedeljek.
Harmonikar v kavbojkah
Oči na razstavi najprej pritegneta lutki, odeti v pražnje oblačilo Beltinčanov ob začetku 20. stoletja in »belo nošo« Beltičanov ob koncu 19. stoletja. To sta folklorna kostuma KD Marko Beltinci, ki ju plesalci še vedno nadenejo za odrske nastope. Tretja lutka ponazarja harmonikarja, ki simbolizira plese z živo glasbo. Odet v kavbojke odseva sodobni čas in dejstvo, da se izpostavljena plesa še vedno plešeta, sta živa, aktualna, kar je tudi eden od pogojev za vpis v register. Plesalci pravijo, da se najbolje pleše z živo glasbo. Včasih so zasedbe v Prekmurju vključevale cimbale, klarinet, harmoniko in še kakšen inštrument, danes pa lahko na zabavi godčevsko zasedbo zamenja tudi narodnozabavni ansambel. Pleše se lahko tudi samo ob harmoniki.
Druga zanimivost razstave je interaktivni in didaktični video, ki obiskovalce povabi, da se naučijo osnovnih plesnih korakov sotiša in šamarjanke. Kakšen meter pred zaslonom je označeno posebno mesto za postavitev obiskovalca, tam pa je nameščena tudi majhna kamera, ki zazna, kako dobro se je kdo naučil korakov; in po učni uri dobi tudi oceno uspešnosti.
Kustosinja Puklova je dejala, da je razstava začetek stalne postavitve o nesnovni kulturni dediščini, kamor umeščajo ples kot del uprizoritvenih umetnosti. Na razstavi pa so na simbolni način z risbami želeli predstaviti vse zvrsti nesnovne kulturne dediščine, kot so čebelarstvo, vzreja lipicancev, zeliščarstvo, oglarstvo, raba hišnih imen, izdelovanje jaslic in številne druge. V prihodnje bodo razstavo dopolnili še z drugimi izpostavitvami nesnovne kulturne dediščine, vpisane v register.
Plesne tradicije po Evropi
V Evropi zasledimo različne vključujoče plesne tradicije – skupinske plese v krogu, koloni, plese v dvoje in parne plese –, te glasbeno-plesne prakse pa si skupno dediščino delijo zaradi podobnih etnografskih, ritmičnih in strukturnih elementov ter poudarka na vključevanju in sodelovanju. Plesi so ljudi vedno vključevali, oni pa so s tem pripadali neki skupini. Še danes je to eden od pomembnih razlogov, da se ta dediščina sploh ohranja.
Na razstavi je izbrane plesne skupnosti mogoče spoznati prek videovsebin, razstavnih panojev in organiziranih plesnih dogodkih. Nekatere videovsebine so prispevale sodelujoče države in ponujajo še dodaten vpogled v bogato evropsko plesno dediščino. Tako si lahko ogledate in zaplešete madžarski čardaš, grška tipa plesa sta tria (na tri) in sta dio (na dva), romunski ples shioapa, norveški reinlender ter slovenske plese sotiš, šamarjanka in žirovec.
»Predvsem živost nesnovne kulturne dediščine je glavno gonilo, da se določena dediščina ohranja. Dediščina ne pozna meja, sploh pa ne nacionalnih. Zato lahko določene enote nesnovne dediščine zasledimo v različicah tudi v drugih državah. Tega se zavedajo tudi pri Unescu, saj v zadnjih letih spodbujajo multinacionalne nominacije za vpis na mednarodne Unescove sezname nesnovne kulturne dediščine,« še pravi Puklova. V Sloveniji imamo na Unescovem reprezentativnem seznamu tri take vpisa – tradicijo reje lipicancev, babištvo ter veščino suhozidne gradnje, znanje in tehnike.
