Ob prejemu Stritarjeve nagrade je žirija zapisala, da so hoteli nagraditi nekoga, ki kritištvo dojema kot poslanstvo. Sklepam torej, da je za vas pisanje kritik poslanstvo, ampak kdaj nekdo začuti to poslanstvo, kdaj se človek počuti dovolj kompetentnega, da piše kritike?

Pisanje o umetnosti je slast, po kateri sem začutila željo že na fakulteti. Pisanje kritik vključuje nenehno izobraževanje in je delo, pri katerem bi moral biti prisoten zdrav raziskovalni dvom. Obdarjen si, ko se vsakodnevno ukvarjaš z umetnostjo. Odločila sem se za pristop, pri katerem prek analize besednega gradiva z abstrahiranjem uvidevam sliko in jo umeščam v časoprostor ustvarjalne, pesemske realnosti. Ogibam se prehitrih sodb, ki jih ne bi mogla podpreti s citatom iz pesmi. Pohvalim drzne poteze, če se avtor z utečenih in preverjenih poti odpravi na stranpotja. Opozorim na predrznost ali ko si kdo vzame preveč moči. Kritiška drža je naklon v življenje. Preizprašujem spremna besedila, pesniške antologije, generične sodbe ali tavtološke trditve, poglabljanje in utrjevanje sprotnih shematizacij na področju poezije, polemična sem tudi do nagrad. Bolj kot ponesrečena metafora me zanimajo pomembnejši, manj opazni premiki, ki se dogajajo v sprotni produkciji in recepciji književnosti. Biti moram daleč, da sem sploh lahko blizu.