»Gre za pomemben dogodek za slovensko kulturo, in to iz vrste razlogov,« meni Marko Hribernik, direktor SNG Opera in balet Ljubljana, pred premiero glasbeno-gledališke uprizoritve Opera za tri groše, slovitega odrskega dela Bertolta Brechta in Kurta Weilla, ki jo bodo v režiji Mateje Koležnik in pod dirigentsko taktirko Marka Letonje pripravili prihodnji četrtek ob 19.30 na odru ljubljanske operne hiše. »Ne le, da predstavo oblikujeta dva mednarodno profilirana slovenska umetnika, gre tudi za doslej prvo koprodukcijo med Opero in ljubljansko Dramo, ki sta prispevali najboljše, kar premoreta.« Kot pristavlja, so »lahko skupaj boljši in tehtnejši«; dokaz za to naj bi bila umetniška sinergija, ki se je pri tem projektu vzpostavila med igralskim ansamblom, opernim zborom in orkestrom.
Da gre za zgodovinski trenutek za obe hiši, se strinja tudi ravnateljica SNG Drama Ljubljana Vesna Jurca Tadel, ki dodaja še, da Brecht ni po naključju eden najpogosteje uprizarjanih klasikov. »Ne le, da je provokativen, del njegove privlačnosti je tudi v tem, da je nekako neulovljiv, saj je poln protislovij ter kontrastov. Spaja visoko in nizko, banalno in vzvišeno, celo njegovi junaki so po eni strani plakatni, po drugi strani pa polnokrvni odrski liki z izvrstno napisanimi dialogi ter večplastnimi medsebojnimi odnosi,« razmišlja. Ta dvojnost se izkazuje tudi v Operi za tri groše (ta je bila krstno uprizorjena leta 1928 v Berlinu), s katero je želel Brecht povzročiti škandal, a je že ob premieri postala uspešnica, songe iz nje pa so si ljudje požvižgavali na ulici.
Prvič tako, kot je zamišljeno
Brecht je Opero za tri groše napisal kot predelavo baladne Beraške opere Johna Gaya iz 18. stoletja, ki jo je uporabil kot model za igro o medsebojnem sodelovanju beračev, zvodnikov, prestopnikov in oblasti. »Tu se gibljemo v svetu brezobzirnega kapitala, kjer kriminal in politika hodita z roko v roki, morala pa se prodaja še za manj kot tri groše,« je ravnateljica orisala dejstvo, da ta igra – enako kot izjava Mackieja Noža »kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke?« – niti skoraj stoletje po nastanku ni izgubila aktualnosti. Opera za tri groše je bila pri nas prvič uprizorjena leta 1937 v režiji Bojana Stupice ter doživela lepo število različnih postavitev, toda tokrat bo prvič izvedena tako, kot je bila zamišljena – z dramskimi igralci in opernimi pevci.
Kot je pojasnila Mateja Koležnik, so se začeli za sodelovanje dogovarjati že, ko še ni bilo jasno, kje bo med prenovo delovala Drama; od tod izvira tudi zamisel za sodelovanje z Opero. Dodala je, da gre za vsebinsko zagatno predstavo, »ki se jo pogosto hodi gledat bolj zaradi songov kot zaradi kritike kapitalizma in korupcije«, kot največjo dragocenost predstave pa je izpostavila zlitje obeh ansamblov. »Produkcijski pogoji so povsod v tujini boljši kot pri nas, a na igralsko in pevsko zasedbo, ki bi s takšnim žarom pristopila k projektu, nisem naletela nikjer.« Marko Letonja je kot pomembno označil dejstvo, da bo tokratna uprizoritev omogočila izvedbo finala Opere za tri groše, ki zahteva operno petje in glasbenike, vešče različnih slogov; ti se prepletajo tudi v partituri Kurta Weilla, ki se napaja tako v glasbi Stravinskega kot v elementih plesne glasbe z začetka 20. stoletja, a tudi operete in opere.
Dramaturginja predstave je Mojca Kranjc, scenografijo in video je oblikoval Igor Vasiljev, kostume Ana Savić Gecan, koreografinja je bila Magdalena Reiter, oblikovalka svetlobe pa Mojca Sarjaš. V uprizoritvi nastopa kar 22 igralcev in pevcev, med njimi Janez Škof, Jurij Zrnec, Silva Čušin, Matej Velikonja, Urša Kavčič, Inez Osina Rues in drugi.
