V tem pogledu je možno naslov igre na eni strani razumeti kot ironičen komentar splošnega stanja sveta, na drugi pa verjetno tudi skozi vprašanje, kje je še mogoče najti radost znotraj trpke sedanjosti, ki za prihodnost ne ponuja posebnih obetov.
Spretno spisano besedilo, prelito v tekočo, približno dve uri trajajočo uprizoritev (dramaturginja je bila Eva Mahkovic), nakazuje več odgovorov, pri čemer pa se ne ukvarja pretirano s »strukturnimi« razlogi za razpadanje družbenih vezi ter vse bolj težaven ekonomski položaj množic, temveč se na nastopajoče osebe, nekako sprijaznjene z opisanimi klavrnimi razmerami, osredotoči zlasti skozi njihovo iskanje človeške bližine oziroma nekakšnega »doma«, ki je tu seveda vsaj toliko mentalna kot »materialna« kategorija. Pomanjkanje cenovno dostopnih prebivališč v slovenskem glavnem mestu tako poveže nekdanjo frizerko Meto, ki nekje pri šestdesetih ostane sama v hiši sredi Rožne doline, in njeni sveži podnajemnici, sestri Julijo in Mašo; prva je brucka, ki ne more zbrati dovolj volje niti za obisk predavanj, druga, starejša, pa je študij opustila, da ju lahko preživlja s pomočjo kopice priložnostnih in duhomornih služb. V to krhko skupnost trojice, ki jo starostnim in značajskim razlikam navkljub družijo pretekla razočaranja ter občutek nekakšne brezizhodnosti, pa vnese docela nov veter prihod vetrnjaškega Aljoše, nekdanjega Metinega soseda in (mlajšega) ljubimca, ki se vrne s postopanj po svetu …
Četudi je dogajanje čvrsto – ter nemalokrat duhovito – vpeto v prepoznavne koordinate sodobnega vsakdanjika, Gazvoda tudi v Radosti ohranja nekaj drobcev nadrealnega in fantastičnega, sicer bolj značilnih za njegova zgodnejša prozna in dramska dela, tako na ravni predloge (nepojasnjeni zvoki stare hiše) kot v režijskih odločitvah (denimo v sklepnem prizoru); navsezadnje tudi liki, izpisani z občutljivo, natančno in nekako naklonjeno roko, niso povsem »realistični«, temveč v dobršni meri »simbolni« (kar velja tudi za razplet), podobno razmerje med realizmom in stilizacijo pa je zaznati tudi v enotni scenografiji Urše Vidic, ki se v prid mizanscenski učinkovitosti izogne »prostorskim« določilom besedila, in karakterno podčrtani kostumografiji Katarine Šavs. Vendar ščepec tipizacije ni ovira za polnokrvne igralske prispevke: izstopata Mirjam Korbar, ki Meto razpne med kar pretirano vedro klepetavost, pritajeno posesivnost in osebnostno erozijo, ter Matej Puc, ki se izvrstno znajde kot bohemski Aljoša, poln sumljivega šarma, ciničnih modrosti, propadlega talenta in notranjih brazgotin, z dovolj večplastnosti in pozornosti v izrazu pa svoji vlogi oblikujeta tudi Diana Kolenc (Julija) in Klara Kuk kot Maša. Zasedbo dopolnjujeta Mojca Funkl (Polona) in Nina Rakovec (Ela) kot prijateljici srednjih let, ki na novo sestavljata svoje življenje, v manjši, a izvedbeno polni vlogi Metinega rahlo avtističnega sina Lukasa pa je odličen tudi Jernej Gašperin.
