Filozof, dramatik in romanopisec Jean-Paul Sartre, sicer eden izmed utemeljiteljev eksistencializma, spada med osrednje intelektualce 20. stoletja, med njegovimi dramskimi deli pa je zagotovo najbolj znana enodejanka Zaprta vrata (1944), ki jo bodo nocoj ob 20. uri premierno izvedli na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL), tokrat v svežem prevodu Eve Mahkovic in režiji Jaše Kocelija. »Gre za igro, ki jo je Sartre napisal v okupiranem Parizu pod vtisom izkušnje dveh svetovnih morij, ki sta tudi sicer močno zaznamovali dela eksistencialistov in absurdistov,« je spomnila Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniška vodja MGL. »Govori torej o zlu, njegovem izvoru in razvoju, toda tudi o sočutju in drugih temeljnih človeških stvareh.« Kljub temu da je drama – tudi zavoljo njene redne obravnave v šolah – dokaj splošno znana, če ne po čem drugem, pa po izjavi »pekel so drugi«, je po besedah sogovornice pogosto obravnavana precej površno, z njeno tokratno uprizoritvijo pa želijo pokazati, kako večplastna je v resnici njena vsebina.
Kot pravi prevajalka Eva Mahkovic, sicer tudi dramaturginja predstave, se je prevajanja znamenitega besedila lotila z nekaj treme, toda tudi s prepričanjem, da je treba klasike jezikovno posodabljati in s tem približati današnjemu času, seveda pa pri tem ohranjati njihovo osnovno lego. »To besedilo je v nekem smislu zelo tezno in na vajah se je kmalu pokazalo, da bi bilo treba odnose med liki zgostiti in med njimi ustvariti več napetosti, zato smo ga kar precej sčrtali – seveda pa smo pri tem ohranili vse bistvene vsebinske poudarke, ravno tako vse vidike odnosov med liki, ki smo jih pravzaprav še zaostrili.«
Muke razkritih napak
V drami se Garcin (odigral ga bo Boris Kerč), Ines (Tjaša Železnik) in Estelle (Diana Kolenc) po smrti znajdejo v nenavadni zaklenjeni sobi brez oken, v kateri je zelo vroče in nenehno gori luč; skrivnosten sobar (Gal Oblak) jim pojasni, da bodo ostali v njej za vedno in da nikoli več ne bodo spali. Čeprav se od prej ne poznajo, hitro ugotovijo, da niso skupaj po naključju in da so se znašli v peklu, v katerem sicer ne bodo trpeli fizičnih muk, so pa obsojeni na večno in nič manj mučno sobivanje ... »Sartrova želja, naj upodobimo pekel, je seveda svojevrstna provokacija, ki smo jo vzeli kot izziv,« dodaja režiser Jaša Koceli. »Pri tem smo izhajali iz razumevanja, da ta pekel ni namenjen le slabim ljudem, temveč čaka na vsakogar od nas kot ogledalo naših zatajenih napak, vsega, kar smo v življenju skrivali, zdaj pa prihaja nad nas v obliki nočne more. Zato smo se tudi zelo trudili, da bi besedilo kljub njegovi teznosti nekako preželi skozi sebe in občutili kot svoje, tako da nobena od Sartrovih misli ne bi ostala zunaj nas in sama sebi namen.«
Pri tem je bila pomembna tudi scenografija, ki jo je zasnoval Darjan Mihajlović Cerar in ki poskuša slediti Sartrovi podobi pekla kot neskončnega, vendar hkrati utesnjenega. »To zaprtost in tesnobo sva želela z režiserjem konkretno pokazati, toda ob tej sugestivnosti ohraniti tudi vizualno izčiščenost in abstraktnost,« pojasni scenograf. Kostumografka je bila Branka Pavlić Guček, avtor glasbe Miha Petric, oblikovalec svetlobe pa Boštjan Kos.
