Kapitalizem, finančne špekulacije, izkoriščanje delavcev – to so le nekatere od osrednjih tem drame Sveta Ivana Klavniška, ki jo je sloviti nemški dramatik ter gledališki teoretik Bertolt Brecht napisal po usodnem zlomu newyorške borze leta 1929, s katerim se je najprej v ZDA (in nato v Evropi) začela velika gospodarska kriza, ki je trajala vse do druge svetovne vojne. Prepoznavno svojevrstna Brechtova različica zgodbe o Ivani Orleanski, postavljena v okolje mesnopredelovalne industrije na začetku 20. stoletja v Čikagu, kjer se drug proti drugemu (pa tudi med seboj) »mesarijo« investitorji, lastniki obratov, mešetarji in delavci v klavnicah, ne manjka pa niti militantna verska sekta, po skoraj sto letih ni izgubila svoje aktualnosti; še več, po gospodarskih pretresih leta 2008 je njena priljubljenost na evropskih odrih spet narasla, zdaj pa bo prvič uprizorjena tudi pri nas – in sicer kot velika mednarodna koprodukcija, pri kateri sodeluje tudi Slovensko mladinsko gledališče in ki bo jutri in v ponedeljek uprizorjena v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.
Zasnovo in režijo predstave sicer podpisuje umetniški tandem ErosAntEros, ki ga sestavljata režiser Davide Sacco ter igralka, dramaturginja in režiserka Agata Tomšič; skupaj delujeta že vse od leta 2010, posvečata se različnim angažiranim gledališkim projektom, mednarodnim sodelovanjem, umetniško vodita tudi festival Polis v Ravenni. »O uprizoritvi Svete Ivane Klavniške sva razmišljala že več let; pri svojem delu se namreč med drugim navezujeva tudi na Brechtove uvide in zato sva si od nekdaj želela postaviti katero od njegovih dram,« pojasnjuje v Kopru rojena Agata Tomšič, ki je v Bologni končala študij teorije uprizoritvenih umetnosti, sčasoma pa se je posvetila predvsem igri, pisanju ter režiji. »To besedilo še vedno deluje sodobno, saj ga je Brecht napisal z namenom, da bi razgalil delovanje kapitalističnega sistema, v kakršnega smo zataknjeni še danes, pa čeprav so se medtem proizvodna središča premaknila v druge dele sveta – torej v razmere nenehne krize, kjer peščica ljudi razkošno živi na račun prekomernega izkoriščanja tako naravnih virov kot tudi vseh drugih živih bitij.«
Laibach v dvojni vlogi
Toda do postavitve ni prišlo tako zlahka. »Ta igra je napisana za izjemno številčno zasedbo, ki jo je v današnjih okoliščinah nemogoče zbrati, sploh v italijanskem gledališkem sistemu, ki nima stalnih igralskih ansamblov. Po drugi strani pa projekte praviloma pripravljava na podlagi lastnih avtorskih predlog, zelo redko pa izhajava iz že obstoječih besedil – to sva sicer vzela kot izziv, vseeno pa sva kar nekaj časa iskala pravi način, kako se ga lotiti.« Do premika je prišlo, ko sta ugotovila, da ju verska skupnost Črnih slamnikov, ki ji sprva pripada tudi naslovna junakinja (igra jo Agata Tomšič), močno spominja na kultno skupino Laibach. »Gre za ideološko enoten kolektiv, ki med korakanjem bobna in poje – pomislil sem: zdi se, kot da bi te like Brecht napisal prav za Laibach,« se spominja Davide Sacco. Skupina je bila pripravljena sodelovati: na Brechtova besedila je zložila izvirno glasbo, ki jo v predstavi izvaja v živo, hkrati na odru predstavlja člane omenjene verske ločine, zasnovala pa je tudi celotno zvočno podobo uprizoritve.
Takrat je postalo tudi jasno, da bi bilo Sveto Ivano Klavniško najbolj smiselno pripraviti kot mednarodno koprodukcijo, kjer se bo globalna narava kapitalizma odražala tudi s tem, da se bo v njej govorilo več jezikov. Projekt je prvo podprlo Narodno gledališče Emilie Romagne (ERT), zatem sta pristopila še Luksemburško narodno gledališče (TNL) in Slovensko mladinsko gledališče, nato še Stalno gledališče v Bolzanu. V predstavi, ki je bila aprila krstno uprizorjena v Bologni, je tako slišati italijanščino, slovenščino (v prevodu Mojce Kranjc), nemščino in angleščino, enako barvita je tudi igralska zasedba, v kateri so ob že omenjenih med drugimi tudi Danilo Nigrelli, Ivan Peternelj, Katarina Stegnar, Blaž Šef, Matija Vastl in Klemen Kovačič.
