Ko se prvemu telesu pridruži drugo, opazimo, da je plesno preigravanje nekakšna podpora telesu, ki se iz njega napaja, čeprav se nujno ne stikata. Kinetična sila se ustvarja v njunem medprostorju in ju varuje pred padci. Ta vzgon se potencira in krepi s prihodom tretje in nato četrte plesalke. Čeprav je vsaka po konstituciji, izrazu in tehniki samosvoja, pa tu ni izpostavljena njihova izrazitost, niti izraznost – individualnost teles zastavljajo za neko drugo, skupno telo.
Zdi se, da predstava želi zaobrniti logiko kapitalistične proizvodnje subjektivnosti, ki se je manifestirala tudi v prevladujoči obliki solističnih sodobnoplesnih predstav zadnjih let. Menger in Vevar si kot kontrast temu ne prizadevata za poslušno telo in hitre noge, podrejene kolektivu ene ideje, ampak je njun cilj ustvariti prostor, kjer moč skupine dopušča odstopanja in opolnomoči posameznike. Vseeno pa ni naključje, da predstavo postavljata globoko v temo črne gledališke škatle, od koder se svetlika koža teles toliko bolj, kolikor ta še imajo ime. Bolj ko se telesa množijo, bolj so pokrita z oblačili in bolj se pogrezajo v temo. Iz te teme se predstava prav do konca ne izvije.
Nasprotno. Tema predstavo nazadnje dobesedno posrka vase, vso jo poje. V drugem delu namreč koreografija gradi nekakšno verigo teles, kjer je soodnosnost še bolj izrazita in dinamika enega dela napaja gibanje celote. V to valovanje se počasi vključujejo novi in novi členi tako, da komajda vemo, kdaj, saj se pozornost le redko zatakne ob motrenju posameznega gibajočega telesa – zdaj vsa telesa skupaj sestavljajo nov utripajoč in rastoč organizem. Ko organizem raste, postajajo individualnosti vedno bolj anonimne. Plesalk je na koncu že deset, vse nosijo kapuce (po principu Anonymousa) in počasi jih obliva tema, dokler prav na koncu ne izgubijo tudi obraza. Ko se predstava na tak način ugaša, (žal?) priznava nemoč lastnega medija.
Če naj bi bila namreč v razblinjenje individualnosti znotraj naraščajoče množice teles vpisana moč, je tisto, kar je predstavi zmanjkalo, ravno prezenčna moč, ki se je ni dalo uravnati s kvantiteto in se je izgubila nekje v temi. Medlost se je začela že ob disonančnosti z glasbo Matevža Kolenca v začetnem duetu in na tak način se je sproti razgrajevala osnovna vez, ki naj bi držala celotno predstavo pokonci. Politična predpostavka predstave ni napačna, bolj verjetno gre za primanjkljaj v uprizoritvenem in izvedbenem smislu. Predstava namreč vse preveč stavi na moč reprezentacije gledališke škatle, ki pa je nemara izgubila svojo moč ravno takrat, ko je publika (ljudstvo) izgubila zaupanje v to, da jo tisti na (političnem) odru lahko adekvatno predstavlja. Zato jim ne uspe odplesati situacije našega skupnega telesa, prav tako pa ne ponudi dovolj identifikacijskih točk, da bi skoznjo začutili kakšno možno utopično ali vsaj uporniško izhodišče.
