Predstava 1974 se tako polagoma gradi kot nekakšna lepljenka posamičnih človeških usod, ki uokvirjajo (razširjeno) podobo neke družine, se v tem raztezajo tako v preteklost kakor proti sodobnosti, v posameznih drobcih pa navezujejo tudi na vsebine drugih delov serije, s katerimi naj bi naposled sestavila obsežno fresko nekega obdobja.
Seveda pa je uprizoritev mogoče spremljati tudi kot docela samostojno enoto, ki ob peščici odprtih niti ponudi dovolj čvrst – in v sebi bolj kot ne sklenjen – nabor resničnih osebnih zgodb (čeprav ne nujno lastnih), ki so jih prispevali ustvarjalci, bržkone primerno prirejenih in nato zmontiranih v razraščeno panoramo rodbinske sage (dramaturgijo podpisuje režiser). Ta je v svojem izhodišču umeščena v leto, ki predstavi posoja naslov in katerega zgodovinsko tkivo – naj gre za svetovno nogometno prvenstvo v takratni Zahodni Nemčiji, politične pretrese doma in v tujini, srhljivo železniško nesrečo v Zagrebu, evrovizijske popevke ali pa splošne družbene razmere – bolj ali manj neposredno vstopa v življenja protagonistov, enkrat prek televizijskega zaslona, drugič ga pač občutijo na lastni koži. Časovno umeščenost dogajanja razločno zaznamujeta tudi stilno in konceptualno domišljena kostumografija Marine Sremac, ki (v navezi s slabo pristajajočimi lasuljami) nežno podčrtuje značajske lastnosti likov, ter v podrobnostih »veristična« scenografija Branka Hojnika, ki na posameznih historičnih kosih opreme kopiči mnoštvo vsakdanjih reči, vsaj v osnovi pa prizorišče zamejuje med kuhinjo, jedilni kot in dnevno sobo stanovanja, torej v nekakšno »skupno intimo«, kamor je skozi trajanje predstave nevsiljivo, toda vse bolj pritegnjeno tudi občinstvo. Skozi tekočo mešanico pripovednega in dramskega se tu vrstijo prizori, ki v žarišče postavijo zdaj eno, zdaj drugo osebo, včasih skozi en sam dogodek, drugič v njenem širšem življenjskem loku, pri čemer pa snov teh »slik« sama po sebi ni nujno bolj bistvena od njihove čustvene temperature, iz katere se spletajo raznovrstni odnosi, medsebojna povezanost, izhajajoča iz bližine, a tudi izgube in bolečine; te premene pomenljivo (občasno morda že preveč sugestivno) barva tudi glasba Sama Kutina.
Tovrstna zasnova, ki spominja na neke vrste razglednico človeških stanj, iz klešč trenutka sevajočih v univerzalno, seveda res oživi šele z učinkovitimi igralskimi prispevki – nastopajoči znajo izrabiti naklonjenost, ki jo svojim junakom izkazuje predstava, in oblikujejo polnokrvne vloge, četudi različnih volumnov ter intonacij. Kar malo nehvaležno je tu izpostaviti Anjo Novak (ki svoj lik karakterno prepoznavno poveže skozi različna življenjska obdobja), Damjano Černe (in njeno izjemno upodobitev klepetavo pikre »none«) ali stišani, toda izrazno siloviti nastop Nataše Keser, podrobnejše zapise bi si namreč ravno tako zaslužili Vito Weis, Matija Vastl, Blaž Šef, Klemen Kovačič, Robert Prebil, Matej Recer, Lina Akif ter Stane Tomazin. Omeniti velja tudi komični »dokumentarni« video Carla Zorattija, sicer stalnico (?) serije, ki prispeva še dodatno razsežnost k celoti te občutljive gledališke izkušnje.
