Avtorski projekt Kje mi živimo se tematike loteva kot večgeneracijskega problema. Resničnosti stanovanjskega trga ne skuša prikazati samo s statističnega, analitičnega vidika, ampak tudi z osebnega. Osredotoča se na zgodbe in izkušnje posameznikov ter skuša prek njih razkriti mehanizem prostega trga, na katerem stanovanje ni več dom, ampak sredstvo za pridobivanje in kopičenje premoženja.

Kot je pojasnil Bor Ravbar, je stanovanjskih zgodb ogromno. Pojavljajo se v javnih občilih, zbirajo jih nevladne organizacije, poleg tega so v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) objavili poziv za zbiranje zgodb, ki je naletel na dober odziv. Zbrane zgodbe so jim služile kot izhodišče, v procesu ustvarjanja so nato skušali najti tipe akterjev in likov, ki bi lahko te zgodbe pripovedovali in jih nosili skozi predstavo.

Konceptualno izhodišče je po njegovih besedah citat iz dela raziskovalke tega področja Srne Mandič. V knjigi Stanovanje in država namreč besedo stanovanje opiše kot tisto, ki hkrati označuje objekt bivanja in bivanje samo – stanovati. Da je torej namen stanovanja, da obstaja in da se v njem prebiva, ter da je stanovanje osnovni gradnik v našem življenju.

Kot je še povedal Ravbar, je projekt nastal v sklopu razpisa Mladinsko lab, ko je SMG lani objavil poziv mladim avtorjem, ki še niso imeli institucionalne predstave, da se prijavijo s konceptom ter predlogom vsebine in zasedbe. Začeli so ga koncipirati pred dobrim letom dni in že tedaj je bila stanovanjska problematika v medijih pogosta tema, pri čemer se je ustvaril občutek, da gre predvsem za težavo mladih. Vendar so v svoji raziskavi ugotovili, da se s to težavo sooča tudi veliko starejših.

V predstavi igrajo Daša Doberšek, Suzana Krevh k. g., Anja Novak, Ivan Peternelj, Draga Potočnjak k. g., Stane Tomazin in Matija Vastl. Predstava je koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Melara.