Premiera nove slovenske kabaretne opere Španska vas je bila včeraj zvečer v dvorani –3, kletni komorni dvorani ljubljanske opere, primerni za »butične« izvedbe, kot je tudi zadnja opera v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča (SKGG) in SNG Opera in balet Ljubljana.
Tandem Fortejeva in Ivanušič
Priredba libreta, ki je nastal na podlagi dramske pesnitve Milana Jesiha Govedina legendarno, je delo Jureta Ivanušiča, ki je predstavo tudi režiral in jo skupaj s skladateljico Nano Forte uglasbil. To ni njuno prvo skupno sodelovanje, med drugim sta ustvarila več glasbeno-gledaliških del, denimo Zvezda in srce po naročilu Festivala Maribor, muzikal Obuti maček za SMG, scensko glasbo za več gledaliških predstav – Pedenjped za SSG v Trstu, Pijani za zagrebško gledališče Gavella in predstavo Robin Hood za SLG Celje.
Avtorja glasbe sta pred premiero povedala, da sta želela ustvariti neke vrste filmsko glasbo, ki podpira vzdušje na odru. Glasba namreč sledi številnim zapletom in preobratom v predstavi ter izrisuje množico pisanih, lucidnih in »zarukanih« značajev, ki jih ustvari sedmerica pevcev-igralcev. To so sopranistka Katja Konvalinka, mezzosopranistki Inez Osina Ruez in Ireneja Nejka Čuk, tenorist Klemen Torkar, baritonista Rok Bavčar in Lovro Korošec ter basbaritonist Blaž Stajnko. Vsak od njih je vokalni solist, ki odigra več vlog, vsako od njih pa vizualno podkrepijo še kostumi (delo Anjane Pavlič) na minimalistični sceni (delo Jara Ješeta). Za glasbeno podlago skrbi petčlanski Komorni ansambel Slovenskega komornega glasbenega gledališča, glasbeno vodstvo predstave pa je v rokah Ane Erčulj.
Zahojenost zahodne družbe
Ustvarjalci pravijo, da so satirično kabaretno opero Španska vas namenili zelo širokemu občinstvu, odslikava pa »zahojenost urbane in ruralne družbe zahodne civilizacije«. Milan Jesih je v svojem besedilu Govedina legendarno v bistvu parafraziral Zgodbo o Ferdinandu ameriškega pisatelja Munroja Leafa, alegorično basen, v kateri živalski liki nestereotipno in sarkastično poosebljajo človeške značaje. Lahko bi rekli, da so liki nekakšne orwellovske odslikave različnih značajev in generacij, ki krutost sveta doživljajo vsaka po svoje. V dramskem tekstu je sicer kar 19 živalsko-človeških likov.
Govor je o španski vasi, ki je tako neznana in nezanimiva, da gre glas o njej po širnem svetu. Tam trije mladi biki Sisko, Rujko in Muro sanjarijo, da bodo nekoč padli pod matadorjevim mečem, kar je slavna usoda vsakega bika. Ko v vas prispeta Cilinder in Melona, dva polgospoda iz Madrida, da bi z županom Oslom sklenila posel o prodaji najbolj divjih bikov za madridsko areno, priredijo tekmovanje, ki ga vodi lokalna Prasica. Medtem ko trije bikci demonstrirajo svoje grozovitosti, četrtega, Ferdinanda, začuda bolj zanima hortikultura. A ko ga pičijo tri izgubljene čebele, nepričakovano zmaga na kvalifikacijah.
Vsi trije mladi borbeni bikci se nato znajdejo v madridski areni in drug za drugim padejo pod matadorjevim mečem, »v veselje butasti drhali«, le Ferdinand, trmast kot bik, četudi ga županovi predstavniki za odnose z javnostmi promovirajo kot zvezdo, nikakor noče v boj. Nato pa ga Cilinder piči s sršenjim strupom in Ferdinand steče v areno. Tam do onemoglosti divja med navdušenjem navijaške množice. Medtem pa na prizorišče stopi konferansjejka Prasica, ustavi bikoborbo ter po navodilih vrhovnih zaradi stavke španskega mesarskega sindikata prepove nadaljnje klanje. S tem bik Ferdinand ostane pri življenju in obljubi, da bo v zameno skrbel za goveji razplod. Do smrti izmučen Ferdinand naposled le uvidi, da je le suženj, ki bo skrbel za nov rod junakov novih klanj, kot so zapisali ustvarjalci predstave.
